Za njim so ostale njegove nepozabne vloge – več kot sto trideset na velikem platnu in malih zaslonih, kot so Črni Roko iz filma Kam gredo divje svinje, Šurda v Vročem vetru, Sava Bogdanović v Tam in nazaj, Goluža v Smrti gospoda Goluže …
Ljubiša se je rodil 19. novembra 1936 v Skopju v rudarski družini. »Rudarski kruh je resnično težek. In kot otrok sem spoznal nekaj pomembnega: da je treba spoštovati vsakega in biti vedno požrtvovalen. Vedno sem bil s srcem in iskrenimi nameni pri vsaki stvari, saj sem želel, da se mi to vrača. Na srečo je prav ta moja iskrenost prinesla mojo veliko kredibilnost pri avtorjih in kolegih,« je povedal Ljubiša, ki je zgodaj ostal brez očeta, tako da je mama za družino skrbela zgolj s skromno pokojnino po možu.
Že v gimnaziji je občasno služil, da je pomagal mami s svojimi skromnimi prihodki. Najprej je študiral pravo, potem pa vzljubil gledališče in se vpisal na beograjsko akademijo. Kljub štipendiji v Ateljeju 212 je v gledališču delal samo na začetku, potem pa ga je povleklo v film, kjer je že leta 1962 v Prekobrojni pritegnil pozornost kritikov z vlogo šarmantnega nespretneža. Sodeloval je tudi z našim režiserjem Boštjanom Hladnikom, Slovenija pa je zanj pomembna tudi zato, ker je na Bledu spoznal ženo Mirjano, sicer Beograjčanko, s katero je bil v zakonu celih 51 let in sta bila nerazdružljiva do konca.
Proti materini volji
»Čeprav je moja mati zagovarjala drugo, sem se zaljubil v prelepo, šarmantno in pametno Miro iz ugledne meščanske družine. Čutil sem, da je to ženska mojega življenja. In nisem se zmotil. Osvajal sem jo z Jeseninovimi verzi. V moje življenje je prinesla notranji red in mir, ki sta za kariero igralca zelo pomembna. Občudoval sem njen odnos do otrok, do mene in prijateljev, pa tudi njen smisel za lepoto,« je povedal Smoki, kot so ga klicali prijatelji, za katerega je bil dom vedno najpomembnejši. »Družina je bila vedno moj temelj, Mira pa me je rešila pred vsem, tudi pred samim seboj – takrat ko sem preveč poletel, pa tudi ko zaradi žalosti nisem verjel, da lahko še živim,« je povedal igralec, ki se lahko pohvali s številnimi nagradami, tudi z zlatim levom z beneškega festivala, ki ga je dobil za vlogo v filmu Jutro leta 1968. »Ponosen sem na svojih šest zlatih aren iz Pulja, na številne nagrade za režijo, na največjo nagrado AVNOJ (največje umetniško priznanje v nekdanji Jugoslaviji, op. p.) in na zlatega leva, ki sem ga dobil v Benetkah, z ramo ob rami z Louisom Bonuelom. Ponosen sem tudi na to, da sem zavrnil ponudbo največjih filmskih producentov in režiserjev iz Amerike, ki so želeli, da na zahodu nadaljujem kariero. Te odločitve nisem nikoli obžaloval, saj sem zaradi tega ohranil svoj zakon in z Miro delil veselje ob vzgoji otrok, vnukov …«
Za Ljubišo je bila pomembna še ena prekrasna ženska. Prav od začetka kariere je bil namreč največkrat partner igralke Milene Dravić, s katero sta bila najbolj priljubljen filmski par nekdanje Jugoslavije. »Z Ljubišem sva veliko delala skupaj. Začela sva kot Mikajlo in Malena v filmu Prekobrojna, potem pa so naju režiserji od Triglava do Vardarja angažirali skupaj v svojih projektih. Igrala sva v spektaklih, partizanskih filmih, kot sta Sutjeska, Neretva … Tako zanj kot zame je bila igra način življenja,« se je ob njegovi smrti spominjala Milena. Para se gotovo spomnite tudi iz bolj lahkotnih komedij, kot sta Delo za določen čas, Ljubezensko življenje Budimira Trajkovića … Milena pa je tudi z veseljem sprejela njegove ponudbe in nastopila v filmih, ki jih je on režiral, ko je imel svojo producentsko hišo.
Najbolj boleča izguba
Ljubiša se je zadnjič pojavil v javnosti 30. marca na odprtju 64. Beograjskega festivala dokumentarnih filmov, kjer so prikazali njegov biografski dokumentarec Panta Rei. V zadnjih letih je doživel kar nekaj hudih življenjskih udarcev. V zadnjih dveh letih so umrli njegovi številni prijatelji, kot sta Bata Živojinović in Dragan Nikolić, s katerima je tudi sam veljal za veliko igralsko zvezdniško trojko, pa Arsen Dedić, Kemal Monteno … Najhuje pa je bilo, ko je izgubil sina Dragana, ki je pri 34 letih umrl zaradi levkemije. Takrat se je samo zaradi žene Mire uspel dvigniti iz hude depresije. Sin mu je pomagal tudi pri producentski hiši, v okviru katere je v novem tisočletju tudi režiral nekaj filmov in serijo, tako da ni izgubil samo svojega naslednika, pač pa tudi poslovnega partnerja. Poleg Mire so mu bili v pomoč hčerka Jovana in vnuki.
Po operaciji na možganih lani decembra so bili zdravniki sicer optimistični, vendar se je njegovo stanje zaradi levkemije v zadnjih mesecih zelo poslabšalo, dokler njegovo telo ni omagalo. Igralec, ki je v filmih premagal nešteto Nemcev, je moral priznati dokončni poraz.
