To se bo gotovo zapisalo v zgodovino slovenske ženske košarke, saj so se reprezentantke prvič uvrstile na evropsko prvenstvo, poleg tega pa so dokazale, da jih bo treba v prihodnje resno jemati. Šestindvajsetletna Škofjeločanka že štiri leta igra na tujem, trenutno je na Slovaškem. Uspešen športnik pa je tudi njen mlajši brat Jan, nogometni vratar pri Atletico Madridu.
Teja pravi, da je bil šport že od nekdaj doma v njihovi družini. Oče je bil nogometaš in ju je z bratom pogosto vozil s seboj na igrišče. Oba sta od malega brcala žogo, v prvem razredu pa je začela obiskovati tudi treninge nogometa »Trenirala sem s fanti, in to vse do enajstega leta, ko sem ugotovila, da so zame premočni nasprotniki. V šoli sem se potem vpisala na košarko in kmalu spoznala, da je to šport, v katerem uživam. Zdaj vem, da sem se prav odločila. Najprej sem igrala v Škofji Loki, potem v Kranjski Gori in Celju.«
Potem jo je pot vodila na tuje, za eno leto na Poljsko, zdaj pa že tri leta igra za slovaški evroligaški klub Košice. »Ko sem odhajala v tujino, mi ni bilo ravno hudo, saj nisem bila več najstnica, poleg tega pa sem imela tudi postavljene cilje. A včasih me še vedno malo daje domotožje, pogrešam domače hribe in mamino kuhinjo. Na srečo pa sem zelo zaposlena, saj imam dva treninga na dan in nimam prav veliko časa razmišljati o tem.«
Teja je prav pred kratkim dosegla enega od pomembnih ciljev, saj se je s slovensko reprezentanco uvrstila na evropsko prvenstvo. Ker je zelo ambiciozna, sicer pravi, da ji je žal, da niso osvojile višjega mesta, a dekleta so se v resnici odlično odrezala. Kdor se je kdaj ukvarjal s športom, ve, da je to težko prislužen kruh in da mora vsak športnik dobro poskrbeti tudi za regeneracijo. »En dan v tednu smo prosti in takrat se dobro naspim ter si privoščim savno in masažo. Ko sem doma, se rada družim s prijateljicami in počnem vse tisto, kar počnejo moji vrstniki.« Prav čas, ki ga preživi doma, se ji zdi še posebej dragocen, saj se vsa družina le še redko zbere na kupu. »Če mi čas dopušča, se včasih odpravim na obisk k bratu v Madrid. Za božič pa smo obvezno doma v Škofji Loki.«
Teja se najbrž niti ne zaveda, kakšno srečo ima, da je srečala največje nogometne zvezdnike, o katerih drugi le sanjajo. »Večkrat me kdo prosi, da mu priskrbim kakšen podpis, z dresi pa ni tako preprosto, kot si nekateri predstavljajo,« smeje se poudari, o bratu pa pove, da ji je všeč predvsem zato, ker je »ostal tak, kot je bil, in mu slava ni stopila v glavo«. Če jima le dopušča čas, si rada ogledata drug drugega na kakšni tekmi. »Jaz sem bila nazadnje na Janovi polfinalni tekmi evropskega pokala v Madridu, on pa na dveh mojih tekmah na evropskem prvenstvu. Toda končnice so pogosto v istem časovnem obdobju in takrat sva oba zelo zaposlena, tako da ni možnosti, da bi kam odpotovala.« Sicer pa drug drugemu ne dajeta napotkov, pa tudi za domačo mizo pri kosilu ne govorijo o športu.
Teja bo zdaj odšla na dopust nekam na Jadran, upa pa, da bo kmalu prišel čas, ko si bo lahko privoščila tudi kakšno potovanje. »S klubom veliko potujemo, ampak takrat nimamo časa za oglede. Želim si, da bi lahko še enkrat obiskala Atene, ker je to mesto name naredilo poseben vtis. V Ameriki sem bila na vzhodni obali, rada pa bi si ogledala tudi zahodno. Želim si obiskati Avstralijo. Moja največja želja pa je, da bi čim prej obiskala Kubo in doživela še kanček posebnosti, ki jih prinaša njihov režim.«
