Ta je v trenutku postala ljubljenka celotne družine. Dedek in babica z deklico rada preživljata čas, ji pripovedujeta zgodbe in bereta pravljice. Družinsko veselje se je še povečalo, ko ju je Hana že kmalu po Lejlinem prvem rojstnem dnevu vesela obvestila, da bosta spet postala dedek in babica. Žal se je izteklo drugače – solze sreče so zamenjale solze žalosti, saj je bila druga vnukinja rojena prezgodaj in je umrla. »Druga nosečnost se je zgodila nepričakovano, a sva bila z možem Gašperjem zelo vesela, da bova spet starša,« pripoveduje Hana, ki se ji še sanjalo ni, kako bridka preizkušnja jo čaka.
»Zgodilo se je pred pol leta. Bila sem že v 24. tednu nosečnosti, ko sem mislila, da so vse nosečniške nevarnosti in težave mimo, pa tudi vsi zdravniški pregledi so kazali, da se pod mojim srcem razvija in raste zdrav otrok. Nenadoma pa me je zagrabilo. Morala sem v porodnišnico in sem imela prezgodnji porod. Rodila sem deklico, ki sva jo poimenovala Tara, vendar žal ni preživela. Takoj je zaspala,« se s solzami v očeh spominja Hana in doda: »Nihče te ne pripravi na takšno žalostno izkušnjo. V življenju lahko doživiš marsikaj, nikoli pa nisi pripravljen na izgubo otroka. Z Gašperjem, ki je zelo ljubeč in skrben mož in očka, nisva vedela, kako se spoprijeti s tako veliko žalostjo in mešanico občutkov, ki pridejo in gredo, a njihova teža ostaja. Še vedno sva v šoku in se sprašujeva, zakaj in kako je do tega sploh prišlo. Po porodu in izgubi sem se soočala sama s seboj, s svojimi bližnjimi in okolico. Nihče v bistvu ne razume, kaj prestajaš, niti kako se odzvati ob novici. Do mene so prihajale ženske in mi govorile, da je bilo tudi z njimi tako. Prav se mi zdi, da se o tem tudi spregovori. Veliko truda je potrebnega, da se stvari vrnejo v normalo. Veliko srečo imava, da imava z Gašperjem drug drugega in Lejlo, ki je najino največje zdravilo. Težko je, ampak z izgubo še bolj ceniš, kar imaš. Res je, da nikoli ne pozabiš, temveč se nekako naučiš živeti s tako hudo izgubo.«
