Gašper Bergant bi bil danes lahko arhitekt, a mu je na Fakulteti za arhitekturo bolj kot vse drugo šlo od rok to, da je nasmejal kolege. In čeprav so bili njegovi prvi nastopi polomija, se v zadnjem času uveljavlja kot uspešno ime slovenske stand up scene.
»Temu, kar sem počel na fakulteti, res ne morem reči študij,« iskreno pove. »Bil sem sicer na predavanjih, ampak delal nisem nič. Poleg tega sem v prvih mesecih hitro ugotovil, da na arhitekturi nihče ne spi več kot tri ure, in rekel sem si – ni vredno!« Odločil se je, da bo pavziral, med letom premora pa je po naključju obiskal stand up večer v Gromki na Metelkovi, ki ga je tako pritegnil, da je začel tja hoditi redno. Večeri so zasnovani tako, da lahko nastopi vsak, tudi če s stand upom nima nobenih izkušenj. Tako se je v tem prvič preizkusil tudi Gašper, vendar pravi, da so bili njegovi začetki katastrofalni. »Komentarji, ki sem jih dobil, so bili – takoj nehaj! Živo se spomnim svojega tretjega nastopa pred 250 ljudmi, ko sem bil tako slab, da sem dobil same buje. Ampak treba je pač sprejeti dejstvo, da ima vsak slabe trenutke – Pižama ali popolni začetnik.« Vseeno pa mora, ne glede na to, da kakovost nastopov niha, obstajati neka lastnost, ki dela dobrega stand up komika? »Ja, da nas je večina psihopatov,« odvrne Gašper. »Ravno zadnjič sem rekel kolegu, ki študira psihologijo, da bi nas moral preveriti. Medsebojno se analiziramo, vsak misli, da ima prav samo on. Če se začnemo trije ali štirje stand up komiki prepirati, temu ni konca. Pripravljeni smo se nekomu postaviti po robu z napačnimi argumenti, samo za to, da bi izgubil živce.« A ne glede na to slovenski stand up komiki veliko delajo drug z drugim, ker druge izbire pravzaprav nimajo. »Projekta ne moreš delati sam, še posebno ne v tako majhnem prostoru, zato boš večinoma priporočal drugega stand up komika, da dela s teboj.« Konkurence se torej ne bojijo, pa tudi honorarjev je, kot pravi Gašper, za vse dovolj. »Denar se vrti okoli, samo najti ga moraš. Ko prideš na neko stopnjo, lahko živiš samo od nastopov – to naj bi se zgodilo, ko imaš, recimo, gledališko predstavo. Do takrat pa lahko zaslužiš še s scenariji, vodenjem, reklamami …« Pisanje scenarijev za oddaje je poleg nastopov stvar, ki ga zelo veseli. »V tem uživam, čeprav sem od novega leta do zdaj naredil toliko takih stvari, da se mi zdi, da naslednji dve leti ne bom več mogel pisati nesramnih šal na tuj račun.« Ko smo ravno pri nesramnih šalah – stand up komiki so znani po tem, da je kar nekaj njihovih šal na meji dobrega okusa. Kako presodijo, kam ne smejo iti? »Občinstvo ti pokaže. Pa odvisno je tudi od tega, kakšen imidž imaš kot komik. Jaz grem recimo lahko precej dlje kot nekateri kolegi, ker veljam bolj za grobijana. Mogoče bo to zato, ker sem videti kot neki množični posiljevalec.« In kako to vpliva na njegovo ljubezensko življenje – skupaj z dejstvom, da je stand up komik, kar s seboj prinaša nevarnost, da ga ženske ne bodo jemale resno? »Jah, stand up komiki nimamo tako pestrega ljubezenskega življenja kot rockerji – mi smo po nastopu še bolj sami kot pred njim. Čeprav se pa nekatere nore oboževalke vseeno pojavijo. Zlasti Facebook jim zdaj omogoča, da navežejo stike z nami in nam povedo marsikaj.«
Od napornih oboževalk in merjenja moči s kolegi si Gašper najraje oddahne v naravi. »Rad hodim v gore – težji ko je teren, bolje je. Včasih sem na takem terenu, da si rečem: če si zdajle kaj naredim, me ne bo nihče našel. Ampak je dober občutek, ko si sam v naravi.« Pri tem mu pride prav tudi, da ni Ljubljančan, pač pa prihaja iz majhnih Luč ob Savinji, in da se lahko kadar koli umakne od mestnega vrveža. »Nikoli ne bi živel v Ljubljani. V majhnem kraju so odnosi drugačni, vsaj spreš se s sosedi, če ne drugega.«
