Tam je dogajanje vedno na hitrih obratih, odkar iz Beograda pokriva Balkan, je še bolj pestro. Da mu ne bi bilo kdaj dolgčas, je ob njem še družina – žena Janja ter otroka Gašper in Zala.
Pred dnevi je imel zaradi srbskih volitev vroče dneve, a je hudega tempa vajen že od prvih dni dopisništva. »Takoj ko sem se znašel v Berlinu, je umrl papež Janez Pavel II. in dopisništvo je bilo z menoj razširjeno še na Poljsko. Bilo je res izjemno naporno, tehniko sem šele priklapljal, stanovanje je bilo neopremljeno, jaz pa sem prvi mesec naredi 150 prispevkov, javljanj, pogovorov … Ostal je samo čas za spanje, a še tega premalo,« se spominja in se ob tem celo malce nasmehne.
Prve izkušnje so mu navsezadnje prišle še kako prav, ko je lani postal dopisnik iz Beograda in prve mesece preživel med Turčijo, Grčijo, Makedonijo in Srbijo. »Vsak dan reportaža, zatem pa usklajevanje z uredniki, klicanje potencialnih sogovornikov za naslednji dan, rezerviranje hotelov, načrtovanje poti. Ko se v Gevgeliji odločiš, da želiš naslednji dan v Pirej in Atene, tam v sodelovanju z uredniki ugotoviš, da je najbolje, da se odpraviš še na Hios, ko si pa že ravno tam, pa samo na trajekt in v Turčijo … Za reportažo, ki jo ljudje gledajo po televiziji ali poslušajo na radiu, je veliko več dela, kot se zdi na prvi pogled. Bilo je iz rok v usta, ampak morda je bilo vse skupaj prav zaradi tega toliko bolj pristno,« pravi.
Družinski vrtiljak
Podobno kot služba je živahno tudi Boštjanovo družinsko življenje: »Selitev v Beograd je bila že naša tretja, ki sicer ni bila nič manj stresna kot prvi dve, ampak zdaj znaš resnično oceniti, kako se bo življenje spremenilo, veš, da se vsi načrti lahko v nekaj urah povsem spremenijo. Pa še vedno te marsikaj preseneti, dopisništvo pač ni balzam za družinsko življenje. Zdajle, recimo, sem se ravno vrnil iz Bolgarije, moram na Kosovo, ni dolgo tega, ko so bili protesti v Romuniji. Precej nepredvidljivo in pogosto tako, da težko načrtuješ, kaj boš počel čez dan ali dva. Jaz pa sem še tak, da mi je res škoda, da materiala, ki ga snemam na terenih, ne bi pokazal v kakšni daljši verziji, kot je to v dnevnoinformativnih oddajah. Tako sem v prvem letu tu naredil dve oddaji Mednarodna obzorja in več drugih oddaj. Precej spontano, na hitro, povsem drugače, kot se takšne oddaje delajo sicer. Zdi se mi, da je bilo delo bolj pregledno v Nemčiji, kjer si lažje ocenil, kaj je bistveno, zanimivo … Tu se kaj povsem banalnega, kot na primer, da hrvaška predsednica otrokom deli čokoladice in se izkaže, da so izdelane v Srbiji, in se nato za to opraviči, lahko hitro spremeni v kaj zelo velikega in resnega.«
V Berlin so Anžinovi prišli še kot tričlanska družina in staršema je bilo ves čas jasno, da Gašperju ni lahko: prvič je šel v vrtec, in to med same nemško govoreče ljudi. »Z Janjo sva ga naučila, kaj mora reči, če mora na stranišče, če je žejen ali lačen. Več mesecev je trajalo, da smo se navadili. Zali, ki se je v Berlinu rodila, je bilo v tem smislu laže. Že od začetka je živela vsaj približno dvojezično. Seveda pa je pozneje selitev v Slovenijo pomenila, da v Berlinu puščaš dobršen del življenja, v primeru otrok praktično celotnega, prijatelje, svoj mikrokozmos, od zdravnika do trgovine, pošte in banke. Priti v Slovenijo je bilo v tem smislu laže, ker smo se vrnili v domače okolje, med stare znance, k babicama in dedkoma. Ampak prej je Slovenija pomenila počitnice, darila, razvajanje, potem pa je bila tudi vse preostalo, predvsem šola. In še danes otroka pravita, da je bila šola v Šmartnem pod Šmarno goro najboljša od vseh, ki sta jih obiskovala, tam sta spoznala ogromno prijateljev,« pove Boštjan in hkrati prizna, da se na Beograd v bistvu še vedno navajajo, stvari primerjajo z Berlinom in Slovenijo in potem seveda hitro najdejo kakšne stvari, ki jih motijo ali jih pogrešajo.
Zahtevne smeti
Prijatelji Boštjana najpogosteje sprašujejo, ali je po življenju v Berlinu živeti v Beogradu kulturni šok. To zanima tudi nas: »Ko gledam nazaj z distanco, vidim, da je bil največji šok priti v Berlin. Je pa res, da smo se vmes stvari navadili. Recimo tega, da živimo v Uniji brez meja, brez pretirane birokracije, če se preseliš v Nemčijo. Tu pa smo za začetek štirinajst dni čakali na svoje stvari, ker se je zapletlo z dokumentacijo. V bistvu so mi dejali, da moram tu živeti en mesec in da lahko šele takrat za menoj pridejo tudi moje stvari. Prve dni sem preživel na uradu za tujce, in kot po navadi v Srbiji se je ob vsakem novem obisku izkazalo, da bi radi od mene še kak dokument, po možnosti v izvirniku iz Slovenije z uradnim prevodom v srbščino. Podobno je z zdravstvom – z Janjo prisegava na javno, ampak to tu pomeni res veliko čakanja in še marsičesa drugega. Iz Berlina, kjer na koncu skoraj nismo več vedeli, katere smeti gredo v kateri koš za smeti, pridemo sem, kjer se spet vse meče skupaj. Iz raja za kolesarje smo prišli v … No ja, ne ravno raj za kolesarje. Čeprav se stvari spreminjajo. In če ne drugega, so tu ljudje večinoma zelo odprti, pregovorno temperamentni, seveda je tu tudi odlična hrana, v večini regije ima Slovenija še vedno ogromen ugled, smo neki vzor. Ogromno ljudi ti po koncu intervjujev pripoveduje svoje anekdote, povezane s Slovenijo. Kdaj so bili tam, kdo od njihovega sorodstva tam živi. Miselnost ljudi tu na Balkanu je popolnoma drugačna, hitreje te sprejmejo. Pri Nemcih je trajalo dlje, ampak ko so se odprli, se niso nič manj kot tu.«
Kljub nevarnosti svojega dela pa nam zaupa, da njegova najbolj dramatična izkušnja ni povezana s službo. »V Berlinu sem se znašel sredi ropa trgovine in bil naključno ob enem od napadalcev, ki si me je izbral za talca. S pištolo mi je meril v čelo, jaz pa sem razmišljal predvsem o tem, ali ni to le plastična pištola in kakšne težave bom imel, če mi vzame denarnico z vsemi dokumenti. No, pištola je bila prava, a končalo se je srečno.«
