Kljub temu pa je ostal tesno povezan s slovensko glasbo in občinstvom.
Vsako novo generacijo Slovencev še vedno osvaja s svojimi zimzelenimi baladami, kot sta Siva pot in Julija, a Aleksander Mežek je v resnici po duši roker. »Rok mi je pisan na kožo, saj sem se tudi sam na neki način ukvarjal z rokovsko glasbo. Ne toliko v Sloveniji, ker me je vedno malce skrbelo. Na začetku, v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, sem nekajkrat pripeljal odlične rokovske glasbenike v Slovenijo na turnejo, vendar sem vsakič šokiral občinstvo, ker me je bilo v glavnem vajeno gledati s kitaro. Ko pridejo odlični električni kitaristi in zraven Aleksander Mežek, pa kar debelo gledajo, kaj je zdaj to. Se je treba navaditi,« pravi Aleksander.
Čeprav je začel simpatični Ljubljančan svojo glasbeno pot v otroštvu z violino, ga je očaral rokenrol in je poprijel za kitaro, njegov vzornik pa je bil legendarni Bob Dylan. Z njim se je v bistvu začela tudi Mežkova kariera: »Od Boba Dylana sem se naučil prve pesmi in zaradi njega sem tudi šel v Anglijo. Tam sredi šestdesetih je neki snemalni studio iz Anglije potoval po Jugoslaviji in snemal jugoslovansko glasbo, vodil pa jih je oče moje prijateljice. Takrat je bilo zelo težko priti do posnetkov in ona se je z očetom dogovorila, da so me vzeli v studio. Samo zato, da dobim en posnetek. Potem so bili pa popolnoma frapirani, ko sem začel igrati Dylana v angleščini, ker se je Dylan takrat v Angliji šele pojavil. Izredno čudno jim je bilo, da so prišli v Jugoslavijo in tam našli nekega mulca, ki že zna Dylanove pesmi na pamet. Potem so mi rekli, da me morajo odpeljati v Anglijo. A takrat nisem šel, ker sem moral dokončati še srednjo šolo in odslužiti vojaščino. Ampak so mi obljubili, da mi bodo napisali, ko pridejo spet, in če bom takrat za to, me bodo vzeli s seboj. In to se je tudi zgodilo.«
Tako je Aleksander za več kot štirideset let postal Londončan in se je šele pred tremi leti z vsem vrnil nazaj domov. »Stvari so se tako obrnile, da mi je bilo malo lažje delati v obratni smeri. Na začetku je vedno dobro, da si tam, da sodeluješ in si vedno dosegljiv. Bilo bi nemogoče, da bi delal kariero v Angliji iz Slovenije, zdaj pa jo lahko. Zdaj imam toliko prijateljev, da se vsake toliko časa kdo spomni name in me pokliče.« Selil pa se tja ne bo več: »Zame ni težava iti nazaj v London, ker imam angleško državljanstvo. Preselil se pa ne bom več tja. Slovenija je moja mati, Anglija pa je moja prijateljica.«
Pred leti ga je doletela še ena velika življenjska preizkušnja. Diagnoza: rak na debelem črevesju. Zdravniki so mu napovedali le šest mesecev življenja. »Takšna bolezen nikoli ne gre mimo brez kakšnih dodatnih posledic. A mene so na srečo zelo dobro pozdravili, tako da nimam prevelikih težav.« In Mežka po 52 letih na glasbeni sceni zdaj nič več ne ustavi: »Naslednje leto bom star sedemdeset let, a to me nič ne ovira. Za zdaj lahko še vedno delam tako, kot sem vedno, in kdo ve, morda se bom odpravil tudi na kakšno turnejo. Mogoče po Sloveniji prihodnje leto,« razmišlja. In takšne turneje bi zagotovo bili veseli njegovi stari in mladi poslušalci.
