Vse te običaje in navade je prenesel tudi na svojo družino in otroke. Še vedno pa je del tradicije tudi obvezno družinsko srečanje, tako z ožjim kot nekoliko širšim sorodstvom, ki je hkrati tudi priložnost, da se malo poveselijo. In še eno nenapisano pravilo, ki se ga Marko takrat drži: med velikonočnimi prazniki, od velikega četrtka do velike noči, načelno ne nastopa.
Eden od pomembnih dni, ki zaznamujejo velikonočne praznike, je gotovo cvetna nedelja, zadnja nedelja pred veliko nočjo, ko kristjani poskrbijo za blagoslov, žegnanje oljčnih vejic in butaric. »V mojih otroških letih so kmečki otroci v cerkev nosili butare, ki jih je pozneje živina pojedla. Mi nismo imeli živali, zato smo k blagoslovu nosili oljčne vejice. Danes je drugače, saj v Višnji Gori, kjer živimo, pripravljajo delavnice, na katerih izdelujejo butarice. Tam sta tudi moji hčerki, ki poskrbita za to, da skupaj nesemo v cerkev lično izdelane butarice.«
Naslednji pomemben dogodek je sobota pred veliko nočjo, ko nesejo blagoslovit jedi. »V lepi košari so tradicionalne velikonočne jedi, kruh, potica, šunka, hren, pirhi, in še steklenica dobre kapljice. Ko sta bili hčerki mlajši, sta bila v košari obvezno tudi čokoladna pirha, ki pa se ju tudi zdaj ne branita. Tradicionalni dogodek, ki je v naših krajih še vedno dobro zakoreninjen, je tudi blagoslov domov. Fantje se podajo od hiše do hiše in v vsak dom prinesejo ogenj v lesnih gobah in z njim oziroma dimom blagoslovimo svoje domove ter tako odženemo zlo in prinesemo dobro.« Prav poseben obred pa je velikonočni zajtrk. Pri Vozljevih se držijo načel, ki jih zapoveduje krščanska tradicija, da blagoslovljene jedi pokusijo šele na velikonočnem zajtrku, ki ga pripravijo po slavnostni velikonočni maši. »Zajtrk priredimo enkrat pri enem, drugič pri drugem. Letos bo zajtrk predvidoma pri nas, zato se bomo še posebno pripravili. Kdo bo spekel potico, še ne vem, morda jo bom jaz. Spekel sem jo tudi za lanski božič. Sta pa peke vešči tudi hčerki, saj ju babica že od mladih nog vpeljuje v skrivnosti peke. Že petnajst let, odkar smo v svoji hiši, imamo tudi krušno peč, v kateri pečemo kruh in pecivo. Peka je sicer enostavna, a se je treba na začetku kar malo poučiti, saj nima gumba, s katerim bi uravnaval temperaturo.« Marko se, če le utegne, udeležuje cerkvenih obredov v dneh pred veliko nočjo. Najpomembnejše pa je, da so to dnevi, ki so namenjeni druženju z družinskimi člani in prijatelji. Strogo posti pa se dvakrat na leto – na pepelnično sredo in veliki petek. »Večkrat si privoščim tudi brezmesne dneve, in to predvsem iz prepričanja, da je treba poskrbeti za raznovrstno prehrano. Včasih so bili ljudje do mesa bolj vzdržni, a ne zato, ker bi se postili, ampak zato, ker si ga niso mogli privoščiti. Velika noč je konec postnega časa, prav poseben občutek pa je, ko v cerkvi zaigrajo orgle in se oglasijo cerkveni zvonovi,« pove zadovoljni pevec, ki je ponosen na to, da v svoji ožji in širši družini ohranjajo lepo tradicionalno slovensko tradicijo.
