V njuni družbi ni nikoli dolgčas, o čemer smo se prepričali tudi sami. O glasbi in dekletih smo z njima poklepetali tik pred odhodom skupine na enomesečno turnejo po Avstraliji.
Ste že naredili načrt, kaj vse si boste v Avstraliji ogledali? Že imate pripravljene kovčke?
Edo: Moramo kupiti še nekaj parov spodnjic in nogavic, ker bomo tam kar dolgo, pa ne vemo, kje bomo prali perilo, vendar se počasi stvari že nabirajo v kovčkih. V Avstraliji imamo sicer za zdaj potrjenih šest mest, v katerih bomo imeli koncerte. To so Geelong, Melbourne, Adelaide, Gold Coast, Canberra in Sydney. In seveda upamo, da bomo imeli nekaj časa tudi za ogled samih mest. Najbolj od vsega pa se veselimo druženja s Hrvati, ki tam živijo. Veseli smo, da tudi tam poslušajo našo glasbo.
Kako je prišlo do tega potovanja? Zakaj ravno Avstralija?
Nikola: Potem ko smo v zadnjih petih letih že trikrat, štirikrat obredli Slovenijo, Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Švico in Nemčijo, je bil počasi že čas, da gremo še malo čez ocean. Najprej smo odšli v Kanado, in to kar dvakrat, zdaj gremo pa še malo dlje, v Avstralijo. Za nas bo to nekaj zelo velikega in zelo dobrega.
Že veste, s katero skladbo boste tam začenjali koncerte? Bo to Zorica ali katera druga?
Nikola: Nikoli ne vemo vnaprej, s katero pesmijo bomo odprli kakšen koncert. Vse je odvisno od trenutnega navdiha, vzdušja v dvorani, od tega, kako so razpoloženi ljudje. Jih je treba takoj spodbuditi z Zorico ali lahko z njo malo počakamo? In tudi v Avstraliji bo tako.
Edo: Prepričan sem, da ko bomo prišli tja, bomo morali zadovoljiti vse želje in vse okuse. Tako bomo igrali zagorske, medžimurske in hercegovske pesmi. Vse bomo skombinirali, saj to tudi znamo.
Zagotovo pa bo tudi tam velika uspešnica?
Edo: Seveda, Zorica nas je zaznamovala za vse življenje. In prepričan sem, da to pesem dobro poznajo tudi v Avstraliji in da bo z nami tudi tam.
Poigrajmo se malo s številkami. Bi lahko izračunali, kolikokrat ste do zdaj zaigrali Zorico? Vsaj približno.
Edo: Lahko poskusimo. Če imamo na leto 150 koncertov in če jo na vsakem koncertu zaigramo vsaj trikrat, štirikrat …
Nikola: … bi bilo to 450-krat na leto, pomnoženo s petimi leti … potem pridemo do številke … Ja, tam nekje več kot 2000-krat.
Zorice seveda ni na vaši novi zgoščenki Sexy ritam. Tokrat nas nagovarjate z bolj resno pesmijo Kažu, da te ženim. Pesem se že po naslovu nekako razlikuje od vaših drugih pesmi, kajne?
Nikola: Res je. Ta pesem je bolj odrasla in skozi njo se čuti, da smo tudi njeni avtorji že malo bolj zreli. Tokrat sem bil jaz odgovoren za glasbo in aranžma, medtem ko so se mi pri pisanju besedila pridružili Denis Dumančić, sicer član Letečega odreda, ki se nam je pridružil leta 2014, Edo Drakulić in Branimir Mihaljević, videospot pa je režiral Marko Zeljković. Spot je resnično komičen, Edo, ki ima v njem glavno vlogo, pa bi zagotovo dobil oskarja, če bi jih pri nas podeljevali.
Edo: Bravo jaz! Naj povem, da smo si v pesmi dovolili spregovoriti o tem, kar se vsak dan dogaja, pa nihče o tem noče na glas govoriti. Zgodi se, da dekle zanosi, se odloči, da obdrži otroka, in potem sledi poroka. Samo da to ni tisto pravo zaporedje, po katerem bi moralo iti, pa skušajo to potem vsi prikriti.
Nikola: Mislim, da nam ljudje ne zamerijo pesmi v slogu 'hopa cupa, Ana marihuana', ampak mi imamo zdaj tu vendarle nova besedila, zelo iskrena in zelo resnična. To je neki korak naprej.
Edo: Če poslušate besedilo pesmi Kažu, da te ženim, kljub nekoliko spletkarskemu refrenu ugotovite, da je to v resnici zelo lepa ljubezenska pesem.
Ali res drži, da Slovenke pri vas nimajo prav veliko možnosti, da ste v glavnem vsi člani oddani – imate dekleta, slišijo se poročni zvonovi …
Nikola: Kje ste pa to slišali? No ja, dva člana se bosta letos poleti res poročila, za preostale pa še ni prišel tisti čas. Tako da to, da Slovenke pri nas nimajo možnosti, ni ravno pravi izraz. Vsem smo na voljo. Poleg tega je pa tudi moje dekle Anja Slovenka.
Ste se v teh letih, odkar ste na glasbenem prizorišču, kaj spremenili?
Edo: Zame dostikrat pravijo, da sem se zresnil, da sem videti drugače, da se drugače vedem, da drugače razmišljam, in vse to je normalno.
Nikola: Ko smo začeli nastopati skupaj, smo imeli tam okoli dvajset let, zdaj se je ta številka že povzpela na petindvajset in več. Ne glede na to, da smo mogoče videti mladi, nismo več tako mladi. Seveda pa tudi nismo tako resni, kot smo morda videti na prvi pogled.
Od kod ime Mejaši?
Nikola: Skupina letos praznuje peto obletnico nastopanja na sceni, čeprav se v resnici kot en tak garažni bend družimo že deset let. V vsem tem času se je marsikaj spremenilo, zamenjalo se je tudi nekaj članov. Nekateri so odšli, drugi prišli, ime pa je ostalo nespremenjeno. Ko smo iskali ime za skupino, se je na televiziji predvajala humoristična serija Mejaši (Sosedje), pa smo se odločili za to ime tudi mi. Navsezadnje je bilo to tudi najbolj logično, saj smo tudi vsi mi sosedje v Varaždinu.
Kako ste se sploh začeli ukvarjati z glasbo? Kaj ste po poklicu?
Nikola: Če ne bi bili glasbeniki, bi bili verjetno nekateri iz zasedbe avtomehaniki, jaz bi se ukvarjal z oblikovanjem, Edo bi verjetno delal v banki. Se pa vsi že od otroštva ukvarjamo z glasbo, saj so se z njo ukvarjali že naši starši in dedki. Oni so igrali ljubiteljsko, v različnih kulturno-umetniških društvih, pa v parkih. Mi pa smo se odločili, da od glasbe čisto zares živimo.
Pa se da živeti samo od glasbe?
Nikola: Zdaj se vsi ukvarjamo izključno z glasbo, ker drugače sploh ne gre. Kdo pa bi nam sicer petkrat na leto odobril dopust, da bi lahko šli na turnejo?
Se družite med seboj tudi v prostem času ali se vse vrti le okoli glasbe?
Nikola: Trikrat na teden imamo vaje, včasih skupaj tudi kaj skuhamo. Pred vsakim odhodom na koncert se obvezno dobimo na pijači, da kakšno rečemo, se malo poveselimo.
Edo: In ko se vračamo s koncertov, s kakšnega tudi šele ob šestih zjutraj, se spet najprej usedemo nekje na kavi in potem se zaklepetamo, kakor da se ne bi videli že celo večnost. Resnično smo več kot samo glasbeni kolegi. Smo pravi prijatelji in se imamo dobro, zato se radi družimo med seboj. Poleg tega smo pa že zgodaj ugotovili, da se nam tiste najboljše zamisli porodijo takrat, ko se malo odmaknemo od posla in se samo zafrkavamo. Brez glasbe torej v nobenem pogledu ne gre, čeprav se znamo tudi drugače odlično zabavati.
