Na začetku je bil to objektiv fotoaparata, s katerim si je tudi zaslužil prve denarce, ko je fotografiral svoje sošolce in jim prodajal fotografije, z zaslužkom pa si je kupoval fotografski material.
»Doma sem iz Železnikov, kjer nismo imeli kino-amaterskega kluba ali krožka,« se spominja Igor. »Moja teta je živela v Nemčiji in njen mož je imel kamero. Podaril mi je staro kamero Normal 8 in od takrat naprej nisem le fotografiral, ampak tudi snemal.«
Pravzaprav bi zlahka končal tudi pred objektivom – v osnovni šoli je namreč že od prvega razreda vedno nastopal in recitiral, vendar se je tega naveličal, zato je v gimnaziji skrival ta talent. »Ko je profesorica naposled odkrila moje talente, sem začel režirati proslave (celo s pank-rok vsebinami) ob vseh večjih praznikih. Ni me bilo treba več prositi, saj je bilo to samo po sebi umevno. Hkrati sem v okviru gimnazije igral na Loškem odru, kjer je bil režiser leto dni starejši sošolec. Ko mi je povedal, da bo šel mogoče na akademijo, mi je dal misliti.«
Iz Železnikov se je tako Igor v tretjem letniku gimnazije odpravil skupaj s sošolci na informativni dan. Sam je sicer razmišljal o študiju fizike, ker pa je ta kolega obiskal tudi igralsko akademijo, je šel leto pozneje tudi sam na sprejemne izpite. Na rezultate je moral čakati en mesec, zato se je vmes že prijavil tudi na Splošno plovbo Piran, saj ga je vleklo tudi na morje. »Tam je bila neka gospa, ki mi je svetovala, naj počakam na rezultate in potem spet pokličem, tako da bi očitno tam dobil službo, če ne bi naredil izpita,« pravi Igor, ki se je kljub izkušnjam na odru raje prijavil za režiserja kot za igralca – zdelo se mu je namreč, da ima za to kak kilogram preveč.
Oddaja, ki prazni ulice
Že med študijem je ustvarjal oddaje za Televizijo Slovenija. »Kot študent sem sodeloval tudi z Janezom Lombergarjem, ki je nato postal urednik otroškega in mladinskega programa na TV Slovenija. Povabil me je v ekipo, ki je začela priprave na oddajo Periskop,« se spominja Igor, ki je bil v ožji ekipi sodelavcev, saj je od okoli petdesetih oddaj režiral večino. »To je bila tako imenovana oddaja, ki prazni ulice, poimenovali pa so jo tudi znamenita oddaja TV Ljubljana v osemdesetih letih. Takrat ni bilo satelitov, interneta in druge konkurence, ki bi RTV SLO jemala gledalce. Domače vsebine so se bolj spremljale, v Periskopu pa smo skušali nekatere stvari povedati drugače, kot to delajo na zahodu. Etično in humanistično je bilo treba delovati na mlade, kar je zdaj tudi moje vodilo na Akademiji. Ta recept je bil zrcalo uspeha oddaje Periskop, saj smo povedali resne stvari na kar se da zabaven način.«
Igor je skupaj s kultno oddajo dobil tudi partnerico – z urednico Tatjano Trtnik sta bila namreč dolgo časa par. »To je bila ognjena kombinacija, saj sva bila dva leva na kupu. Tudi v prostem času sva premlevala različne scenarije in podobno, kar je dobro za posel, hkrati pa je kdaj zmanjkalo časa za stvari, ki niso del posla.«
V Hollywoodu bi obogatel
Igor se je v zgodovino naše kinematografije zapisal kot prvi režiser filma Brezno, ki je bil zmontiran v digitalni tehniki. Nobena skrivnost namreč ni, da se navdušuje nad novimi tehnologijami. »Prvi računalnik sva kupila s stricem leta 1986, saj sam nisem imel toliko denarja. Računalnik sem sprejel kot orodje, ki olajša delo, in sem ga uporabljal za pisanje scenarijev. V času, ko sem delal Brezno, niti na televiziji še niso digitalno montirali filmov, čeprav so se lotili filma Herzog Mihe Hočevarja, vendar ni delovalo in so ga zmontirali po starem. Program za montažo sem dobil sponzorsko, kupil sem računalniške komponente in računalnik sam predelal, da je sploh deloval. S tem računalnikom sem potem obdelal še dva celovečerna filma, ker so me prosili kolegi producenti in režiserji. S filmom sem šel na filmski festival v Los Angeles, kjer sem nekemu filmskemu ustvarjalcu povedal, kako sem za sorazmerno malo denarja napravil montažni računalnik. Oni so takrat imeli sistem Avid, ki je bil za nas predrag. Če bi takrat ostal v Hollywoodu in prodal svoj sistem montaže, bi bil danes morda zelo bogat.«
Mladi pomlajujejo
Igor je po zvezi s Tatjano, ki je že imela otroka, pred dvema letoma z novo partnerico Jožico dobil dvojčka. »Ko sta se rodila dvojčka, sem imel 53 let. Morda skrivam svoja leta, ker se družim z mladimi študenti in imam majhna otroka. Zaradi dvojčkov je bilo prisotno kar malo strahu, saj nisva vedela, ali bo vse v redu. Pri porodu smo se borili osem ur, nato so se odločili za carski rez. Takrat sem šel do avtomata po hrano in pijačo, in komaj sem pojedel, že je pritekla sestra in povedala, da me otroka čakata. Ko so ju umili in preoblekli, sem bil z njima uro in pol sam, čeprav nisem vedel, kaj naj delam, zato sem vse dobro fotografiral. Še danes se rad pošalim, da do šestega ali sedmega leta ne znam z otroki, od tam naprej pa že vse poznam.«
Igor je film Anina provizija snemal v času, ko sta bila otroka še v fazi nočnega zbujanja, zato so se za mesec dni odselili k Jožičini materi. Ker je vse tri pogrešal, jih je poklical na snemanje in so zdaj kot statisti del filma.
Igor je na ta drugi film čakal dvajset let. Kar pomeni, da pri nas za režiserje ni ravno idealno. Zato smo ga vprašali, kaj o tem pravi svojim študentom, ki se na študij režije vpisujejo z visokimi pričakovanji. »Na informativnem dnevu poskušam kandidatom povedati, da se podajajo na neurejeno področje, kjer jim ne bo lepo. Da gredo na pot iskanja trdega kruha. V Sloveniji nimamo prave filmske industrije, vidim pa nove priložnosti na avdio-vizualnem področju, ki vključuje nove medije. Nič nimam proti samoukom, vendar sem prepričan, da je boljše, če stopiš na ta trg z nekim znanjem in vedenjem, praktično izkušnjo. Veliko rezerv vidim na televizijah, kar je nacionalna televizija že odkrila, komercialne televizije pa počasi spoznavajo, da je boljše vzeti ljudi z izkušnjami, saj manj stane, kot če se nekdo še uči.«
