S skladbicami, kot sta Candle in the Wind in Your Song, se je usidral v srca glasbenih zanesenjakov po vsem svetu. Zdaj, ob sedemdesetem rojstnem dnevu, ki ga je praznoval 25. marca, pa si želi le eno: mirno, zdravo in prijazno starost.
Eltonova želja je razumljiva, saj je bilo njegovo dosedanje življenje vse prej kot mirno. Rodil se je kot Reginald Kenneth Dwight in že v zgodnjih letih pokazal neverjetno nadarjenost za glasbo. Za klavir je prvič sedel pri štirih letih in se sam naučil nanj tudi igrati. Pri enajstih letih je dobil štipendijo na Kraljevi glasbeni šoli in začel obiskovati pouk ob koncih tedna. »Danes sem zelo hvaležen tej šoli za vse, česar sem se v njej naučil. Kako bi sicer vedel, kako delujejo akordi? Kdor posluša mojo glasbo, lahko takoj sliši, da imam za seboj klasično glasbeno šolanje. Pišem večplastne pesmi, kar ne bi šlo brez takšnih dobrih temeljev.«
Pri petnajstih letih je začel nastopati v angleških pubih, denar, ki ga je s tem zaslužil, pa je porabil za še več glasbenih inštrukcij. Je bilo pa surovo ozračje v pubih težka preizkušnja za občutljivega mladega glasbenika. »Velikokrat je prišlo do pretepov. Moj klavir je zato vedno stal ob oknu, da sem lahko hitro splezal čez njega, če je postalo zame prenevarno. Ja, star sem bil petnajst let in zelo sramežljiv. Pravzaprav me je bilo strah petja, s temi nastopi v pubih pa sem si vendarle gradil svojo samozavest,« se spominja začetkov.
Kriva sta bila John in Elton
Kljub temu je bila njegova mladost vse prej kot prijetna, k čemur je v veliki meri pripomogel slab odnos, ki ga je imel z očetom. Stanley Dwight je bil uslužbenec Kraljevih zračnih sil in vse prej kot navdušen nad sinovim veseljem nad glasbo. Starši so se ločili, ko je bil Elton najstnik, in z očetom sta se nenehno prepirala glede njegove prihodnosti. John, ki so ga očarali zvoki zgodnjega rokenrola, je želel nadaljevati kariero v glasbi. In na veliko očetovo grozo je pri sedemnajstih letih pustil šolo, da bi sledil svojim sanjam.
Nekaj časa je sodeloval v zasedbi bluzovskega glasbenika Longa Johna Baldryja Bluesology, ki je nekako kriv za polovico umetniškega imena Elton John. Drugi del imena si je izposodil pri saksofonistu Eltonu Deanu, prav tako kolegu iz zasedbe. Po spremembi imena ni dolgo čakal na glasbeni preboj. Ko se je seznanil z besedili Bernieja Taupina, sta skupaj postala nepremagljiva in kmalu postregla z veliko uspešnico Your Song. Potem zanj ni bilo več umika. S skladbicami, kot so Crocodile Rock, Bennie and the Jets, Rocket Man, Candle in the Wind, Can You Feel the Love Tonight in številnimi drugimi, je osvajal svetovne glasbene lestvice in vse najpomembnejše glasbene nagrade.
»Nikoli nisem bil seksualni simbol kot Freddie Mercury, Marc Bolan in David Bowie, zato sem se oblačil bolj komično. Če sem že moral sedeti dve uri za klavirjem, sem moral vsaj z obleko pritegniti nase poglede ljudi,« razloži, zakaj so bili njegovi javni nastopi pravi kostumski šovi.
Dobra dela
Vendar pa je imela slava tudi temno plat. Elton se je znašel v okolju, v katerem so bila mamila nekaj običajnega. »Pokadil sem džojnt, spil steklenico viskija, ostal tri dni pokonci, potem sem poldrugi dan spal,« opiše svoje dneve v osemdesetih letih, ko je postal odvisen od tablet in kokaina. »Tako sem zapravil velik del svojega življenja. Ravno v tistem času se je začela epidemija aidsa in preprosto čisto preveč opravkov sem imel sam s seboj, da bi se tega zavedal.«
Na zdravljenje odvisnosti od mamil je šel šele v začetku devetdesetih let. Potem mu je prišlo počasi – še najbolj po tragični smrti Freddieja Mercuryja, ki je umrl zaradi aidsa leta 1991 – v zavest to, da je morda tudi sam v nevarnosti, da je zbolel za aidsom. S strahom je opravil vse teste, in ko so bili rezultati negativni, skorajda ni mogel dihati od sreče. Takoj je sklenil, da bo odslej pomagal drugim. V ta namen je ustanovil organizacijo Elton John AIDS Foundation, v kateri večkrat letno zbirajo denar za raziskave te bolezni.
Ko se je rešil odvisnosti, je končno našel srečo tudi v zasebnem življenju. Na neki zabavi ob noči čarovnic je spoznal režiserja in filmskega producenta Davida Furnisha. Leta 2014, ko je v Veliki Britaniji postala poroka med istospolnimi partnerji dovoljena, sta se poročila. Nadomestna mama pa jima je rodila dva sinova – zdaj šestletnega Zacharyja in štiriletnega Elijaha. Kdo od njiju je pravi oče, niti sama ne vesta. In ju v bistvu ne zanima. Otroški smeh je njuno največje darilo. In vse, kar šteje, je, da so vsi štirje zdravi in zadovoljni.
