Neizmerno sem jima hvaležna za svoje otroštvo, mladost in za vse, kar mi dajeta še danes. Vzgojila sta me tako, da sem večinoma zadovoljna sama s seboj, mi vcepila vrednote, kot so iskrenost, delavnost, ustvarjalnost, poštenost, strpnost, sočutje. In tako, da navadno gledam na pol polne kozarce, in ne na pol prazne,« pravi šefinja protokola Ksenija Benedetti.
Njena mama je bila v njenem otroštvu, in je še danes, vse. »Tako stroga kot tudi popustljiva. V pravem trenutku je znala biti tisto, kar sem najbolj potrebovala. Ko sem obiskovala osnovno šolo, je bila mama na njej ravnateljica. To večinoma ni pomenilo odpustkov pri učiteljih, ampak včasih kvečjemu nasprotno – zaradi tega so bili bolj strogi do mene. Ničesar ji nisem mogla prikriti, ker so me učitelji vedno 'zašpecali'. Ob šolskih kosilih je vedno pokukala na balkon pred zbornico, od koder se je videlo celotno jedilnico, in gledala, ali sem vse pojedla,« se spominja. Njena mama je odličen pedagog: zgradila je OŠ Antona Ukmarja v Semedeli in pozneje še telovadnico v OŠ Lucija. Vse življenje se ukvarja z nadarjenimi otroki. Ima zavod UMMI, ki skrbi za nadarjene otroke, in pripravlja delavnice za otroke, ki pridejo letovat na Debeli rtič. »Ponosna sem na njeno delo. Ona je moja zvezda, velika vzornica in moj steber,« pravi.
To se ni spremenilo niti v srednji šoli in na fakulteti, ko je bila precej »odštekana«, med drugim tudi pri oblačenju. »Mama me pri tem ni omejevala, le včasih je zavila z očmi. Edino klofuto sem od nje v afektu prejela, ko sem si, stara dvajset let, ne da bi ji povedala, pobarvala lase z blond na črno. Takrat sem imela fanta, ki je bil darker. Klofuta je priletela, potem sem se kujala v svoji sobi in nalašč obdržala barvo. A ne za dolgo. Po mesecu dni sem bila spet blond, ker mi črna ni pristajala.«
Mama je znala hčerki vedno svetovati in jo usmeriti na pravo pot. »Starša sta mi govorila, da življenje ni praznik in da ne bo vedno lahko. Poudarjala sta, da se je treba spoprijeti z življenjskimi izzivi, se potruditi in narediti vse za dobro počutje in se ne ozirati na druge. Mama me ni učila kvačkanja, pletenja in kuhanja ali pospravljanja, me je pa naučila zdravega pogleda na življenje, svet in ljudi, delavnosti, ustvarjalnosti, poštenosti in pristnih medčloveških odnosov,« pripoveduje. Z mamo sta zelo povezani. Odkar se je preselila v Ljubljano k Borisu, se slišita vsak dan, vidita ob koncih tedna, ko prideta v Koper, ali pa jo včasih obišče tudi med tednom. »Ko sem v Kopru, mi vedno pripravi zajtrk: mehko kuhano domače jajce, kavo ali čaj in sveže stisnjen sok. Mama tudi skrbi za moja mačka, ki sta ostala v Kopru. Kadar gremo na dopust, popazi še na tretjo mačko – Kokakolo, ki jo imam v Ljubljani. Včasih tudi ona pride v Ljubljano na kakšen dogodek. Kadar smo v Kopru, nam vedno skuha kosilo ali večerjo. Redno nam peče domači jabolčni zavitek in krostato.« Mama jo razveseljuje vsak dan, četudi spregovorita le nekaj stavkov. »Razveselim se vedno, ko čutim, da se dobro počuti. Njo pa najbolj veseli, če ji povem, da sem zjutraj telovadila, ker si želi, da bi bolj skrbela za svoje zdravje. No, z leti sem se v tem močno popravila,« se smeji.
