»V Rusiji kar dolgo nisem mogla najti soplesalca, zato sem bila takoj za, ko sta mi moja takratna trenerja predlagala, da grem na preizkušnjo v Slovenijo. V Sloveniji mi je bilo takoj všeč, in ko mi je čez nekaj časa moj bodoči soplesalec sporočil, da bi plesal z menoj, sem prišla sem.«
Seveda je bilo slovo od Rusije in družine vse prej kot lahko, vendar so starši razumeli, da je to zanjo enkratna priložnost, in »nista hotela, da jo izpustim. Mislim pa, da je bilo očetu in mami veliko težje sprejeti mojo selitev kot meni.« Čeprav je imela sprva tudi sama domotožje, se je na življenje v Sloveniji hitro navadila. »Ko sem se preselila, sem živela s soplesalčevo družino. Zelo so mi pomagali. Če sem kar koli potrebovala, so vse uredili. Včasih mi je seveda bilo malo hudo, in takrat sem poklicala mami, da sva malo poklepetali in me je potolažila. Tudi v šoli sem se hitro vključila. Se pa še zdaj spomnim prvega dne, ko sem se pripeljala v šolo ter so učenci stali ob stekleni steni pri vhodu in strmeli vame. Takrat sem celo pomislila, da bi se usedla nazaj v avto in se s prvim letalom vrnila domov. Ampak že isti dan sem ugotovila, da imam zelo v redu sošolce, ki so mi pozneje zelo pomagali. In ker sem bila pač edinka, sem se morala navaditi tudi na polno hišo, saj je imel soplesalec še dve sestri. Ampak to se je pozneje izkazalo kot nekaj pozitivnega, saj mi nikoli ni bilo dolgčas. Še največ težav sem imela s prilagajanjem na počasnejši tempo življenja, saj v Moskvi vsi hitijo. To razgibanost morda še vedno malo pogrešam.«
Zagotovo je morala zdaj devetnajstletna Valeriya zaradi vsega opisanega hitreje odrasti, vendar sama tega niti ne opazi. »Tudi kot otrok nisem bila nikoli preveč razigrana, vedno sem bila pridna. Res je, da zaradi selitve že dolgo nisem brezskrbna, sem pa še vedno včasih razposajena. Pred kratkim sem se tudi odselila na svoje.«
Valeriya je začela plesati na pobudo svoje mame. »Ko se je odločila, da me bo peljala v neki krožek, je izbrala tistega, v katerem so bili treningi zvečer, da me je lahko peljala po službi in da ni bil predaleč od doma. Zelo sem ji hvaležna, da se je takrat odločila prav za latinskoameriške in standardne plese. Trenutno nimam soplesalca, plešem v plesnem klubu Feniks in se v celoti posvečam projektu Zvezde plešejo.«
Seveda pa šola zaradi tega ne trpi. »Obiskujem zasebno gimnazijo Erudio in se pripravljam na maturo. Vpisala sem se na Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo, smer biokemija, in upam, da mi bo uspelo.« Ob vsem tem ji prav veliko prostega časa ne ostaja, če se pa »najde kakšna urica, grem rada s prijatelji na kavo. Rada tudi kuham, še zlasti pečem. Pravijo, da mi to kar gre. Seveda hodim tudi v klube, ampak bolj redko.« O vrnitvi v Rusijo ne razmišlja. »Rada grem domov, da se malo sprostim in vidim družino, vendar si ne predstavljam, da bi se vrnila in spet živela v Rusiji.«
Tudi za fante še nima časa. »Ne, fanta še nisem našla in trenutno tudi nisem zaljubljena. Ko ga bom našla, pa bom tudi povedala, kakšni so mi všeč.«
