Nikdar si nisem želela priti na televizijo. Ko sem delala na radiu RGL kot napovedovalka, so me nekega dne poklicali s televizije in mi ponudili vodenje nove glasbene oddaje. Že čez štirinajst dni sem stala pred kamero. Prestrašena, nebogljena, s tremo do neba. Ko zdaj gledam posnetke od takrat, mi gre na smeh, je pa to tudi dokaz, da vaja dela mojstra, « se spominja. Takrat ni imela priprav za nastop, šele pozneje se je učila tudi pri Ajdi Kalan in drugih. Stara je bila dvajset let, New Swing Quartet pa je slavil dvajseto obletnico delovanja. Bilo je v Cankarjevem domu, velika dvorana, televizijski prenos. Ko je prišla na oder in stopila pred mikrofon, so se ji tako šibile noge, da so se ji tresle hlačnice. Televizija jo je tako navdušila, da bi delala, četudi ji ne bi plačali. Bila je neobremenjena, rosno mlada, jezik ji je tekel kot namazan. Rasla je s televizijo in se navadila na prepoznavnost. »Ne vem, ali smo bile spoštovane kot voditeljice, a tudi takrat, ko sem bila na vrhuncu medijskega dela, nisem dovolj spoštovala svoje nadarjenosti, sebe.«
Navzven je bila videti samozavestna, navznoter tega ni čutila. Vedno pa je bila videti urejena. »Nikoli nisem bila modna navdušenka. Doma imam tudi dvajset let stare obleke. Vedno pa sem rada preizkušala pričeske. Od različnih barv in dolžin do trajne … Zdi se mi, da so lasje za takšne poskuse, ker vedno spet zrastejo. Zdaj si želim spet malo daljše lase. Trajne pa ne, vsaj ne takšne izpred petindvajsetih let,« se smeji Saša, ki se je zaradi televizije odpovedala temu, da bi si upala biti bolj predrzna in manj odgovorna. Zelo je prilagodljiva. Celo preveč, kot se je izkazalo pozneje. Zdaj je pred življenjskimi kamerami.
Težak premik
»Najprej sem morala pri sebi narediti premik iz voditeljice v podjetnico. Ni bilo lahko, a mi drugega ni preostalo. Morala sem poskrbeti za otroke. Vsako podjetništvo je garanje, prav tako tudi vsaka sprememba. Ko sem se drugič ločevala, sem bila zelo žalostna, podiral se mi je svet, počutila sem se, kot da zame na tem svetu ni ljubezni. Bolelo me je, da se je toliko ljudi naslajalo nad mojo bolečino. Včasih je bil podvig že obisk trgovine. Zdelo se mi je, da vsi vedo, kaj se mi dogaja, da vsi mislijo, kako nesposobna žena sem, res ena grozna ženska. Takrat bi dala vse, da bi ostala skrita. To je druga plat medalje slave. Vse je v paketu, dobro in slabo. Danes mi je jasno, da je bila to le preizkušnja zame, ki sem jo dobro prestala. Danes mi je lepo, ko pridem kam in se me ljudje spomnijo. Čutim veliko naklonjenosti. Bilo bi čudno, če bi bila všeč vsem. Navadila sem se na to, da ima vsak pravico do svojega mnenja. Če sem komu neskončno zoprna, je pač to njegovo/njeno mnenje. Pomembno je, da se sama zavedam, kakšna sem. Naučila sem se sprejemati kritike, vendar ne kritiziranja in anonimnega pljuvanja na spletu, temveč kritike v smislu predlogov o izboljšavi.«
Pri sebi je veliko spremenila, predvsem je našla veliko lepih lastnosti, ki se jih ni zavedala. Še vedno je na poti sprejemanja sebe in ljubezni do sebe. Skoraj se ji ne zgodi, da bi padla v »črno luknjo«. Kadar pride kakšna temna misel, jo v trenutku odžene. Delala je veliko različnih vaj in ima veliko načinov, kako se čim hitreje izkopati iz teme nazaj v luč. Ena takšnih je seznam svojih lepih lastnosti, ki ga piše takrat, ko je v dobri koži, in prebira takrat, ko se ji zdi, da je napaka sveta. Ali pa pisanje dnevnika hvaležnosti vsak večer. Tudi takrat, ko je človek čisto na tleh, ima kup stvari, za katere je lahko hvaležen. Hvaležnost je čustvo, ki dela čudeže! To želi dati tudi drugim ženskam. »Ženske smo danes razpete med toliko pričakovanj. Želimo biti dobre partnerice, mame, gospodinje, sodelavke, uslužbenke, hčerke … Srečujem veliko nezadovoljnih globoko v sebi, ki bi rade spremembo, pa si ne upajo same, ne vedo, kje začeti. Preveč si želimo ugoditi drugim, premalo časa imamo zase. Za temeljito spremembo ni dovolj priti na enourno delavnico ali prebirati knjig. Treba je odkriti, kaj si sploh želiš, narediti načrt, se naučiti strategije, zamenjati vzorce in potem v akcijo! Ker je veliko dela, sta dva dneva in pol ravno toliko, da lahko pripravimo dober odriv za lepše, uspešnejše življenje, z lepšimi odnosi, več denarja in z več ljubezni do sebe! Če smo srečne me, so srečni vsi okrog nas.«
