K še bolj zeleni zavisti prispeva še podatek, da najraje jé krvavice, žgance z zeljem in ocvirke. »Nekje se pač mora poznati, da sem iz Ribnice! Hrano imam zelo rada. Kaj hočem, če je pa tako dobra! Včasih sem se še bolj prenajedala – če sem skuhala preveč (bolje preveč kot premalo!), sem pač bila koš za smeti in morala vse pojesti. Hrane se ne meče stran! Kar je pomenilo, da me je pogosto tiščalo v želodcu, in ker se je to dogajalo zvečer, ko sploh rada jem, nisem mogla dobro spati. Zdaj sicer pojem manj, se pravi, da skušam nehati jesti, ko sem sita, a me sodelavci še vedno zafrkavajo, da sem ves čas lačna,« se zasmeji voditeljica in urednica Sveta na Kanalu A. Oba sta nedavno praznovala okroglo obletnico: Nuša je decembra dopolnila trideset let, oddaja pa deset.
Prijetno za oko
Pridružila se ji je leta 2009. O zunanjem videzu pravi še tole: »Nihče si ne želi biti ne presuh ne predebel. Zavedam se, da je televizija vizualni medij. Ljudje, ki delajo na televiziji, morajo biti prijetni za oko. Nikoli pa nisem imela občutka, da moram ustrezati nekim standardom. Meni se je zdelo, da jim ustrezam, sicer me niti ne bi vzeli, in sploh imamo ljudje različne okuse. Oprah Winfrey je recimo največja ameriška televizijska zvezdnica, pa ni trlica. Prijetno za oko ne pomeni nujno biti suh.« Domači kraj je bil tudi eden od razlogov, da je sploh prišla v medijske vode: »Tam med študijem nisem imela veliko možnosti za dodaten zaslužek: lahko bi bila natakarica … A sem šla iz čiste radovednosti na avdicijo na radio, ker med drugim zelo rada govorim in raziskujem. « O novinarstvu do trenutka, ko je začela delati na radiu, sploh ni razmišljala, saj je študirala (doštudirala in ostala v stiku s stroko) laboratorijsko biomedicino. »In ves čas sem govorila, da se bom enkrat vrnila k njej. Pa so mi na televiziji govorili, da dlje časa ko bom pred kamero, težje bo oditi. In očitno imajo kar prav!«
Nuša zase pravi, da je zelo čustven človek, zato ji gredo zgodbe, ki jih pripravljajo v oddaji, do živega. »Dopustim si, da čustva pridejo ven, je pa res, da zelo malokrat čutim jezo. Večkrat sem razočarana ali žalostna.« In kaj stori takrat? Gre morda teč tako kot mnogi Slovenci? »Bog ne daj! Ne tečem! « Kar zadeva telesno vadbo, »rada hodim v hribe in dvakrat na leto me prime, da obiskujem aerobiko, potem pa me mine. Sem zelo nediscipliniran človek.« Najraje se sprošča v kopeli, v kateri ob svečah leži po eno uro, brez telefona, ob glasbi meditira, nato vzame v roko knjigo, veliko ji pomagajo pogovori s prijateljicami, čeprav poudarja, da je rada sama. Včasih jo je izjemno pomirjalo šivanje gobelinov, pletenje in kvačkanje (v čemer je zelo vešča njena mama), a za pletilke in igle (žal) že kar nekaj časa ni poprijela.
Verjame v ljubezen
Čeprav je običajno Nuša tista, ki razgalja take in drugačne plati življenja, se je ob ločitvi tudi sama znašla pod drobnogledom. O tem razkriva: »Imam dobre izkušnje z mediji. V vseh teh letih sem pokazala, da znam povedati stvari, ampak včasih je pač človeka treba pustiti malo pri miru. V položaju, ko se mu nekaj dogaja, je verjetno zadnja stvar, ki si jo želi, da bi zanjo vedela vsa Slovenija. Zelo cenim tiste medije, ki človeka takrat pustijo pri miru. Jaz nimam težav govoriti o stvareh, v katerih se bodo ljudje našli, rada bi le, da vsi razumejo, da ko si sredi neprijetne izkušnje, potrebuješ mir, se posvetiš človeku, s katerim ta zgodba poteka, zadihaš, nato pa spregovoriš. To mi je pomembno zaradi sebe in drugih. Okoli sebe imam ljudi, ki niso medijsko izpostavljeni in ki jih vsa ta pozornost, ki jih neposredno vključuje, lahko zelo prizadene. Hkrati se zavedam, da je to del moje službe, da sem javna oseba in da javnost do neke mere zanima moje osebno življenje. Mislim, da sem bila do zdaj glede vsega iskrena, ker sem tudi sicer odprta in hitro zaupam, sploh ženskam, in hitro ugotovim, katera je vredna zaupanja.«
Vere v ljubezen ni izgubila: »Ločitev se pač zgodi. Ljudje si na neki točki ustrezamo, na drugi ne. Takrat gremo pač narazen in čakamo, da pride naslednji, ki nam ustreza. Ko si večino časa z nekom bolj nesrečen kot srečen, je čas, da greš. Sama sem se ob ločitvi (in potem še ob okrogli obletnici) le zavedla, da sem spet na začetku oziroma da bo minilo še nekaj let, preden bom imela otroka, ki si ga želim. Ampak po drugi strani sem v teh tridesetih letih veliko dosegla in doživela in še veliko bom in tudi materinstvo bo ena od tistih izkušenj.«
Rada bi našla človeka, ob katerem se bo počutila »pametno, zabavno, sproščeno, sprejeto. Krasno je, če imata dva skupne lastnosti in zanimanja. Meni so bili recimo vedno všeč moški s športnim duhom, kar je smešno, ker sem jaz vse prej kot to, tako da res ne vem, po kakšni logiki je tako!«
