Z lanskim letom sem zadovoljna po vseh plateh. Zgodilo se je veliko lepega: muzikal živi dalje, ekipa je krasna, imamo se radi, imela sem nekaj svojih koncertov, rodile so se nove glasbene in prijateljske vezi, ki se prepletajo in širijo. Z leti sem se naučila dajati prednost stvarem, ki me osrečujejo. Rada imam veliko ljudi, se družim z njimi in se poskušam distancirati od nepomembnega. Ob odhajanju ljudi, s katerimi smo nekako skupaj začenjali in ustvarjali, sem veliko premišljevala in se zavedala minljivosti ter bila še bolj hvaležna za vse, kar imam in počnem lepega in dobrega. Za ljudi, ki so del mojega 24-urnega življenja, in glasbene prijatelje. Vse bolj cenim zdravje in ljubezen. Če imaš to dvoje, je težko reči, da kakšni cilji niso dosegljivi. Volja je dejavnik, ki ga mora vsak človek sam najti v sebi. Tudi pri meni pridejo trenutki pomanjkanja volje. Čeprav imam od vsega najraje petje, včasih, ko preveč delam in sem utrujena ali pride do spleta okoliščin, mi je tudi težko iti na nastop. Ko bi najraje spala na kavču, a se moram spraviti v pogon. To sem sprejela in se vseeno spravim. Ko stopim na oder, so vsi dvomi pozabljeni. Glasba nas ozdravi,« je iskrena Alenka, ki se pri petdeset in nekaj letih dobro počuti. Čedalje bolj se zaveda hitrega minevanja časa: pri tridesetih ni bila pozorna na to, pri štiridesetih tudi ne, po petdesetem pa je čas preprosto poletel. »Pet let si želim biti petdeset, zato bom vzdrževala to, kar imam. A ne pretiravam: razen sprehodov s kužkom in s svojim delom nisem posebno telesno aktivna. Želela bi si kaj več, a je zdaj počutje zadovoljivo. Resda včasih vstanem z bolečim križem, zadnjič me je tako bolela lopatica, da sem šla celo na masažo. Pravijo, da če te nič ne boli, to ni dober znak,« se smeji glasbenica, vesela, ker sta njena moška tako lepo sprejela njeno poslanstvo.
Pomembno si je pokazati vsa čustva
»Za novo leto že drugič nisem nastopala. Decembra sem imela veliko obveznosti. Ob koncu sem bila zadovoljna, a tudi pošteno utrujena. Veselila sem se družbe moža in kužka v intimi najinega doma. Luka pa je šel s prijatelji v tujino. Oba sta zelo strpna glede mojega poklica. Ko me ni, se dobro zorganizirata in poskrbita tudi za našo dvanajst let staro in precej bolehno psičko. Lepo je videti skoraj dva metra visokega odraslega moškega, ki zna pokazati nežnost do živali. Potem jo zna prenesti tudi na ljudi,« je prepričana. Pevka se privaja odraščanju sina. »On je naravna pot v življenju mame. Odraščal je z menoj, nenadoma pa je za dobro glavo višji od mene. Kljub temu ostaja moj sine. Zna se še stisniti k meni, biti pozoren in pokazati, da je še vedno moj. Pri nas smo od nekdaj zelo povezani. Pokažemo si, da se imamo radi, se pa tudi pošteno spremo. Tudi to je del naših vezi, da se pošteno očistiš. Ne bi mogla živeti in delati, če tega ne bi imela. Ljubezen je temelj vsega delovanja. Če nimaš podpore in razumevanja, ne moreš dobro delovati. Tega ne jemljem samoumevno. Zavedam se te dragocenosti in jo tudi vračam. Ljudje me vidijo kot nasmejano, dobrovoljno in prijazno. To vse izvira iz družinskega temelja. S sinom sva prijatelja. Dosegla sem njegovo zaupanje. Skozi vsa leta odraščanja mi je zaupal številne stvari. Tudi pri možu je enako. Dajala sva mu občutek, da sva midva za njega ne samo takrat, ko je fino, temveč predvsem v težkih trenutkih. Lahko je, ko je vse v redu, teže pa, ko je težko. Otrok mora čutiti, da ti lahko zaupa in ima v tebi oporo. Tudi ko mu kaj ne gre, ko naredi kakšno napako. Tudi sama sem jih kot mama naredila kar nekaj,« je pravična. Zaveda se, da bo Luka nekoč odšel. »Otroka laže spustiš, če imaš ob sebi partnerja. Ko se odločaš za otroka, se zavedaš, da bo nekoč odrasel in šel in ti bo spet ostal partner. Vsaj upam, da bo tako. Ko se bo Luka odločil oditi, verjamem, da se bodo naše vezi obdržale. Seveda bodo drugačne, a bodo. Otroka imaš rad do konca življenja, skrbi te zanj, vsa čustva ostanejo, četudi nisi fizično ob njem. Hvala bogu so to čustva, ki so neizbrisna,« pravi.
Nabiranje spominov
Že ko je bil Luka še majhen, sta jo z možem rada kam mahnila sama, v dvoje. Seveda za kratek čas, medtem pa je Luka užival v najboljši družbi svojih starih staršev, Alenkine mame in očeta. To sta gojila vseskozi, še zdaj. Opatija jima je zelo ljuba, pred leti sta kar nekajkrat obiskala Azurno obalo … pa še kam si želita. Rada imata kratke izlete, kjer se odklopita in gresta med ljudi, občudujeta pokrajino, kaj dobrega pojesta … Pevka je pogosto tudi sopotnica na moževem motorju. »To je motor s hitrostmi, ki jih prenesem tudi jaz. Poletni dnevi so kot nalašč, da si na glavo poveznem čelado in se podava na kakšen izlet. Ko se staraš, še bolj brskaš za lepimi stvarmi. Z leti postaneš nostalgičen in sentimentalen, nekatere stvari doživljaš bolj intenzivno. Ne moreš samo sedeti doma in čakati, da se ti bo kaj zgodilo. Za to se je treba spraviti v akcijo,« je sklenila in samo zamahnila z roko, ko smo jo pobarali, kako bi se počutila v vlogi babice. »O tem še ne razmišljam.«
