Kakor je znano, se je prav iz poročila ter zaslišanja številnih prič, ki naj bi jih po naših informacijah bilo 22, na ministrstvu za zdravje izšlo, da so se dogajale nepravilnosti oziroma da oživljanje ni potekalo, kot bi moralo. Na temelju tega se je začela preiskava, ki ji je sledil predlog za kazensko ovadbo. To je namreč predzgodba tega dogajanja.
Povsem preprosto povedano, kriminalisti so začeli preiskavo po uradni dolžnosti in ne na temelju kakšnega predloga za ovadbo. Zadevo so preiskali, poslali predlog ovadbe na tožilstvo, tožilka pa je ovadbo zavrgla. Med drugim naj bi bila pomanjkljiva tudi dokumentacija. Kljub temu pa je očitno lahko izvedenec sodne medicine dr. Armin Alibegović ocenil, da je oživljanje potekalo skladno z medicinsko doktrino.
(Ne)sporni izvedenec
Izvedenca, ki naj ne bi imel potrebnih znanj in izkušenj, so ponovno angažirali za ocenjevanje dela. Izjave ni bilo priložene, če se da naj gre uvodni del v prostor za članek.
Z vsem tem ne bi bilo čisto nič narobe, če ne bi samo pred kakšnima dvema mesecema tuji sodni izvedenec v okviru sojenja dr. Ivanu Radanu sodnemu senatu in javnosti jasno povedal, da izvedenec sodne medicine ne more ocenjevati dela zdravnika intenzivne medicine oziroma da je to svetovni fenomen.
Potem pa kriminalisti isto zgodbo ponovijo še enkrat: istega sodnega izvedenca angažirajo, da spet ocenjuje delo intenzivista, pa čeprav je ne tako dolgo pred tem tuji strokovnjak dr. Kroll povedal, da ta zdravnik nima ne ustreznega znanja ne izkušenj, da bi lahko podajal tako mnenje, saj se pri svojem delu ukvarja z mrtvimi in nikoli ni zdravil živih ljudi. Če torej mnenje sodnega izvedenca ni verodostojno, ne more biti verodostojna odločitev tožilstva, da se ovadba zavrže. Da je tako, pa so ocenili tisti, ki se na to res dobro spoznajo. Seveda pa je povsem mogoče, da je bil samo dr. Armin Alibegović edini, ki je bil pripravljen sodelovati.
Kaj se je dogajalo z bolnikom?
Kakor nam je uspelo izvedeti, naj bi bila po poročilu izrednega upravnega nadzora in kasneje v predlogu ovadbe sporni premestitev bolnika, postopek oživljanja in tudi opustitev obdukcije. Gre za bolnika, ki so ga na nevrološko kliniko sprejeli v začetku novembra 2014, nekaj dni pozneje pa je umrl. Znano je tudi, da so priče povedale, kaj se je tam dogajalo, kako so zdravniki odklapljali bolnike z dihalnih aparatov, da so v mukah umrli. To izjavo smo lahko vsi slišali v televizijskih oddajah in brali v časopisih. Na temelju pričevanj medicinskih sester je ministrstvo za zdravje odločilo, da je potrebno izobraževanje o oživljanju, narediti pa bi morali tudi vzročno-posledično analizo.
Vnaprej znane odločitve?
Glede na to je zanimivo vprašanje, kaj se je v resnici dogajalo med (neuspelim) oživljanjem bolnika, saj naj bi, kot je bilo povedano, nepravilnosti (zlonamerno) navajal »samo en zdravnik«. Kot da prej naštetih izjav prič v poročilu sploh ni. Zaslišanih pa je bilo kar 22 različnih prič.
V tej zgodbi so nastopajoči isti kot v aferi Radan, le da so tokrat zamenjali bregove. Nič čudnega ni, če narod potem ugiba, da so odločitve vnaprej znane: ta je kriv, oni pa ne, kakor se komu zdi (ali pa ima kaj od tega?)! Pa je čisto vseeno, če je to tudi res.
