Dr. Wolfgang Kröll je namreč tudi včeraj odgovarjal na vprašanja predsednika senata Martina Jančarja. Glede na obsežnost in kompleksnost zadeve je treba priznati, da se je predsednik senata na to obravnavo zares temeljito pripravil. Sestavil je tudi seznam vprašanj o zdravljenju vsakega posameznega bolnika, ki naj bi ga Wolfgang umoril, da je lahko izvedenec jasno povedal, kakšno je njegovo mnenje, in da pri tem ni bilo dvoumnosti.
Ni bilo mogoče, da bi bolnica preživela
Predsednik sodnega senata je želel tudi vedeti, ali bi lahko pri preiskavi vzrokov za smrt bolnikov izkop trupel in obdukcija v čemerkoli pomagala.
Za bolnico K. M. je dr. Kröll povedal, da je bila zaradi težkega zdravstvenega stanja odločitev konzilija, da prenehajo z aktivnim zdravljenjem in začnejo paliativno oskrbo, pravilna. Ni bilo mogoče, da bi preživela, saj je bilo okvarjenih več organov, od možganov do ledvic in jeter.
Izvedenec je pojasnil, da je težko oceniti, kako dolgo bi še neki pacient na intenzivnem oddelku lahko živel, ker je to odvisno še od drugih bolezni. Če ne bi bilo možganske krvavitve, je rekel, bi smrt prišla lahko v nekaj dneh. Ker je bila možganovina ukleščena, pa največ v enem dnevu in pol, kakor se je tudi zgodilo. Na vprašanje, ali je potrebovala sedative in analgetike (za umiritev in lajšanje bolečin), je odgovoril, da jih je potrebovala. Zdravila so bila predpisana pravilno, v pravih odmerkih, in niso bila vzrok za njeno smrt. Zagovor dr. Ivana Radana v zvezi z zdravljenjem oziroma oskrbo te bolnice je kredibilen, je dejal izvedenec. Vzrok za smrt je bila možganska krvavitev.
Lajšanje bolečin je strokovni standard
Podobno je bilo pri zdravljenju bolnika A. L. Tudi pri njem se je konzilij pravilno odločil, da se z aktivnega zdravljenja preide na paliativno oskrbo, torej lajšanje bolečin in drugih bolnikovih težav. Glede na težko zdravstveno stanje prognoza zanj ni bila ugodna. Kako dolgo naj bi živel, je bilo odvisno od zdravstvenega stanja bolnika v celoti. V najboljšem primeru pa bi trajalo le nekaj dni. Dr. Kröll je ponovno pojasnil, da so razprave o tem, ali bolnik v komi oziroma nezavesti bolečine čuti ali ne, v stroki neskončne. Ker pa je to nemogoče ugotoviti, se stroka odloča, da je standard za terapijo teh bolnikov, da dobivajo zdravila proti bolečinam. Kar pomeni, da se predpostavlja, da bolnik bolečine čuti oziroma da mu že s terapijo povzročajo precej neprijetnosti, zato mora dobiti ustrezna zdravila. Zaradi težav z dihanjem, krčev in spastične tetraplegije je dobil primerna zdravila, kar velja tudi, če je dobil tisti propofol, ki na dokumentu ni zapisan.
Tožilka je včeraj predlagala izločitev avstrijskega izvedenca dr. Krolla, a je sodni senat njen predlog zavrnil.
Kot je predsednik sodnega senata sam pojasnil, so strokovnjaki pozneje ugotovili, da je bil ta podatek v dokumentacijo vpisan in potem izbrisan. Tudi če bi bolnik dobil tak odmerek propofola, to ne bi povzročilo smrti, je dejal Kröll. Zagovor Radana v zvezi s tem bolnikom je bil kredibilen, njegove navedbe pa medicinska dokumentacija potrjuje. Ravnanje obdolženega je bilo pravilno. Smrt pacienta je povzročilo dogajanje v njegovih možganih.
Bolnik kalija ni dobil!
Izvedensko mnenje o Radanu Glavna obravnava v zadevi Radan se danes nadaljuje s soočenjem mnenj kliničnega psihologa, ki je sestavil izvedensko mnenje o Radanu, ter njegove kolegice, ki bo pričala o tem mnenju.
Na koncu se je predsednik sodnega senata lotil še vprašanj v zvezi z zdravljenjem bolnika G. D., tistega bolnika, s katerim je vsa zgodba prišla na dan. Tudi zanj je bila odločitev, da se zdravljenje preneha, pravilna. Pacient ni imel možnosti, da bi preživel. Načeloma namreč velja, da je v primeru, če odpovejo trije organi, smrt stoodstotno zanesljiva. Bolniku G. D. pa je odpovedovalo več organov. Smrt naj bi nastopila v nekaj dneh, kar se je tudi zgodilo. Apliciranje zdravil proti bolečinam in sedativov je bilo potrebno, ni pa povzročilo bolnikove smrti. Pacient je umrl zaradi odpovedi več organov, ne pa zaradi zdravil, je bil jasen dr. Kröll.
Predsednik sodnega senata Martin Jančar je potem izvedenca zelo natančno izprašal glede kalija in kako je mogoče dokazati, da ga bolnik je oziroma ni dobil, s pomočjo izpisa EKG. Kröll je še enkrat in podrobno razložil, da bi bila na tem zapisu v primeru, da bi bolnik kalij res dobil, samo ravna črta. Krivulje na vsake toliko časa pa so jasen znak, da kalija ni dobil. Če bi ga, bi bil to vzrok za smrt, in sicer v pol do ene minute po prejemu. Vendar se to, kakor je še enkrat povedal, zagotovo ni zgodilo. Zagovor Radana je bil torej tudi glede tega kredibilen, zdravljenje njegovega bolnika oziroma predpisovanje zdravil, ki jih je dobil, pa pravilno. Smrt ni bila posledica predpisanih zdravil, temveč multiorganske odpovedi.
Predsednik sodnega senata je potem Kröllu zastavil še nekaj splošnih vprašanj. Čas od odločitve konzilija za prenehanje zdravljenja in do smrti pri nobenem od bolnikov ni bil sumljiv. Nobena smrt ni bila nenaravna. Izvedenec je povedal, da v času pisanja svojega mnenja ni poznal pomena okrajšav na dokumentih. Ko so mu bile pojasnjene, pa si je lahko razložil tudi tista dejstva, ki jih je prej predpostavljal. Ko pa smo ga med odmorom vprašali, ali bi to v glavnini kaj spremenilo njegovo mnenje, nam je odgovoril, da ne. Predsednik sodnega senata je želel tudi vedeti, ali bi lahko pri preiskavi vzrokov za smrt bolnikov izkop trupel in obdukcija v čemerkoli pomagala, in Kröll je odgovoril, da ne. Izkop seveda niti ni mogoč, ker so trupla kremirana. Ker je predsednik senata tako temeljito izprašal izvedenca, obramba zanj ni imela več vprašanj.
Sledilo naj bi pojasnjevanje slikovnih in filmanih posnetkov, ki jih je Radan naredil s svojim telefonom. Izkazalo se je, da Radan ne v preiskavi ne kasneje teh dokumentov ni imel na voljo, zato jih tudi ni mogel dobro razložiti. Kar je veljalo tudi za Krölla. Slednjemu so včeraj pokazali nekaj posnetkov bolnikov, vendar samo iz tega ni mogel interpretirati, kaj naj bi se z bolnikom dogajalo. Da bi to vedel, bi moral poznati njegovo zdravstveno zgodbo, je pojasnil. Opisal je le, kar je pač videl.
