4. maja 1999 je Milenko, komandant 204. lovskega aviacijskega polka, dobesedno iz kabine miga 29 izvlekel mlajšega kolega, ki se je pripravljal na vzlet z letališča Batajnica. Dejal mu je: »Ne bom pustil, da bi umirali vi, otroci, jaz bom.« Vzletel je z letalom, ki je bilo v precej slabem stanju, in se soočil z desetimi Natovimi lovci nad Valjevem. Približno 20 minut pozneje so v kontrolnem stolpu slišali njegove zadnje besede, da ga imajo. Čez nekaj trenutkov je letalo izginilo z radarja, razbitine pa so pozneje našli v bližini vasi Petnica.
BREZ MOŽNOSTI
Pavlović se iz letala ni katapultiral in možnosti, da bi spopad preživel, so bile praktično nične. Že med poletom mu je odpovedala elektronika in s tem radar, tako da je bil v zraku praktično slep, a strokovnjaki zagotavljajo, da bi, tudi če se to ne bi zgodilo, imel izjemno majhne možnosti. Tudi delujoči radar bi imel domet pol manjši kot njegovi nasprotniki. Prav tako so imele Natove rakete dvakrat daljši domet kot on.
Milenko Pavlović je za seboj pustil soprogo Slavico in dva sinova.
PROJEKTILI IZ TUZLE
Natovi lovci F-16 so smrtonosne rakete izstrelili kar iz Tuzle in pozneje se je izkazalo, da so njegovo letalo zadele tri rakete. Tik pred napadom je Pavlović dejal, da nasprotnike vidi, ampak da tudi oni vidijo njega. To je bil zadnji polet jugoslovanske aviacije do konca Natovih napadov. Natovi lovci so uničili 11 migov, od tega šest v zraku in pet na tleh. Poleg Pavlovića je med piloti umrl tudi major Zoran Radosavljević.
POGREB
Pavlovića so pokopali 6. maja na Bežanjskem pokopališču, za svoja dejanja je prejel odlikovanje za pogum in zlato značko letalstva, niso pa ga proglasili za narodnega junaka. »Zmeraj je govoril, da je pripravljen umreti za Srbijo,« je povedala njegova mati Radmila (80). »Ne mine niti dan, ko ne bi pomislila nanj. Bil je takšen, da se je želel žrtvovati za druge. Tisti dan ni bil na seznamu pilotov, ki bi morali poleteti. Vedno je govoril, da se ne bo nikoli katapultiral, ampak da gre na zmago ali smrt,« je še dejala.
