Koliko bolečine zmore prenesti človek in koliko je zmore zadati, se danes čudi 35-letna K. Za njo je toliko hudega, da se tega sploh ne da ubesediti. Uspelo ji je enkrat – na sodišču, kjer se je borila 15 let, da je dokazala krivdo rejnika, ki jo je spolno zlorabljal od petega do šestnajstega leta. Rejnik je bil obsojen na tri leta zaporne kazni. Otroštvo med tujimi ljudmi, življenje v strahu, poniževanje, težko delo na kmetiji, spolne zlorabe – vse to se danes odraža na njenem telesu. Preživela je. Zgodbo je povedala zaradi močne želje, da se obstoječi sistem spremeni. Samo to bi ji prineslo zadoščenje za vse prestano gorje.
Zgodba 35-letne K. se začne pri njeni mami, ki je morala v bolnišnico. Otroka je zaupala v varstvo svoji mami, ta pa je deklico, svojo vnukinjo, pri njenih 14 mesecih oddala v rejništvo. Da jo je v rejništvo dala babica, je K. izvedela šele kot odrasla. Njena odvetnica pa je ugotovila, da je bila deklica v rejništvo oddana protipravno, brez maminega soglasja.
Stari starši so bili iz ugledne družine, visoko izobraženi, za vnukinjo pa niso našli prostora. Nikoli je niso sprejeli za svojo, zgolj enkrat na leto je babica prišla na obisk v rejniško družino, po navadi ob veliki noči, in ji prinesla darila. Ta so kasneje rejniki razdelili med svoje otroke.
»Zame je bila tujka. Pred njenim obiskom smo počistili hišo (vsi obiski so bili vedno najavljeni), pripravila se je hrana, bila sem lepo oblečena in urejena. Pred obiskom sem se je veselila, želela sem si, da bi me odpeljala. A ko je prišla, so se moje želje spremenile v prah. Babica je odšla, jaz pa sem ostala tam. Vseskozi je sedela z rejniki za mizo in večinoma razlagala, kakšna je njena hčerka, moja biološka mama, kako je bila slaba, koliko fantov je imela, kako je ni ubogala, koliko gorja ji je povzročila.«
Ljubezen, kaj je to?
Če zapišemo, da ima K. na življenje v rejništvu zelo neprijetne spomine, je to zelo mil izraz. Bolj kot dogodkov se spomni občutkov. »Ogromno strahu je bilo. V rejništvu sem bila na veliki kmetiji, pri družini, ki je bila v svojem okolju zelo spoštovana. Vzgoja je bila stroga, že od malega smo veliko delali – z leti vedno več in težja kmečka opravila (hlev, njiva …). Ne spomnim pa se nobenega pestovanja, objema, poljuba ali pravljice za lahko noč. Z vsakim večerom je prišel zame tudi strah. Strah pred kopalnico – saj so se spolne zlorabe rejnika nad mano začele dogajati prav tam. Strah pred spanjem in posteljo. Velikokrat sem se ponoči skrila v omaro in v njej tudi prespala.«
Spolne zlorabe so se začele pri njenih petih letih in trajale deset let, niso se dogajale samo v kopalnici. Ali jo je kot deklico umival še kdo drug, se ne spomni, dobro pa se spomni njegovega, rejnikovega umivanja. Svojega kričanja pri tem, histeričnega vpitja in njegovega dušenja z vročo vodo. »Vzgajali so me v vedenju, da je bila moja mati slaba mati, tudi med dejanjem zlorabe sem vedno poslušala, da sem taka kot mama in da si to tudi zaslužim. Nekako sem si razlagala, da sem to podedovala in si zaslužila, da sem to dolžna trpeti. Bilo je hudo. Ne samo zaradi tega, kar so počeli z mano, ampak da ni bilo niti toliko človeškega usmiljenja v tem človeku, da bi vsaj enkrat razumel moj jok, bolečino, niti kanček tega. Ko danes gledam svojo hčer, si ne predstavljam, kaj je bilo tem ljudem – tudi jaz sem bila nekoč tako majhna, tako luštna, tako … Kakšen človek moraš biti?!! Ne vem, nimam razlage, zakaj oziroma kako lahko država to dopušča, na kak način so si lahko dovolili, da so mi vzeli otroštvo?!!«
Motika v hrbet
Po štirih letih vika in krika, ko so se iz kopalnice razlegali njeni kriki, jok in vpitje, je rejnikov oče hotel temu narediti konec. In ker je imel v hiši precej veljave, so se od njegovega posredovanja naprej smeli rejenci tuširati sami, a zgolj enkrat na teden. »Vmes smo se lahko umivali, ampak pri odprtih vratih in v spodnjicah. Lahko si predstavljate, kako smo 'dišali' po delu v hlevu, na polju, tudi lasje so nam smrdeli, in to je sprožilo zaničevanje v šoli. Bilo je zelo neprijetno. V šolo smo hodili en teden v istih oblačilih, oblačila za delo zunaj hleva smo po enem tednu uporabe še teden dni nosili za delo v hlevu. Ne vem, s katerimi besedami naj vam razložim, kako je z vsem tem živeti. Zelo žalostno je, da nas niso socialne delavke večkrat obiskale nenapovedano. Vsak njihov obisk je bil napovedan. Tudi brez napovedi sem čutila oziroma opazila, da se bliža obisk, saj so bili rejniki manj agresivni do nas, manjkrat sem bila tepena. Na dan obiska je moralo biti vse čisto, zato smo dekleta dan prej čistila, v šoli smo imeli lepša oblačila, imeli smo res odlično kosilo, ob obisku smo sedeli za mizo, socialna delavka, ki ji je kosilo vedno teknilo, pa se je po njem pogovarjala z rejniki.«
Nikoli se ni pogovorila kje na samem s katerim od rejencev, a tak pogovor bi tudi izgubil smisel, potem ko je K. videla, kako zelo prijateljski so bili rejniki in socialna delavka. »Socialna delavka bi morala biti moja prijateljica, moj zaveznik, ona pa mi je nenehno govorila, da moram biti pridna, da moram pomagati, saj se bom tako naučila delati. Pri tem pa ni imela pojma, koliko in kako delamo. In na kakšen način sem bila prisiljena v delo. Ko sem bila stara okoli deset let in smo okopavali njive, ki jim ni bilo videti konca, nam je rejnica zabičala, da če se kateri od nas dvigne, bo dobil motiko v hrbet. Veste kaj pomeni pri desetih letih okopati celo njivo, ne da bi se pretegnil? Posledica tega je, da sem bila pri 30 letih operirana na hrbtenici zaradi stenoze spinalnega kanala – bolezni, ki je značilna za starejše, zgarane ženske pri 70 letih.«
Nagon po preživetju
»Glede otroštva imam še veliko lukenj v spominu, moja zgodba še ni popolnoma sestavljena in za to bo potrebnih še nekaj let. Šele zadnjih nekaj let hodim na psihoterapijo in komaj zdaj razumem, kaj se mi je zgodilo – poprej sem po svetu hodila v strahu, da je z mano res nekaj hudo narobe, da sem nora. Telo je reagiralo tako, da so se dogajale disasociacije, izguba spomina, to je bil obrambni mehanizem organizma, nagon po preživetju. Preprosto ni besed, s katerimi bi lahko opisala, kako težko je živeti v moji koži – kar se vseh teh spominov tiče.«
Kje je bila mama?
»Kasneje, ko sva vzpostavili stike, mi je povedala, da me je enkrat, ko sem bila še izredno majhna, obiskala, nato pa je imela prepoved obiskov – tako s strani centra za socialno delo kot rejniške družine. Zelo mi je bilo hudo, upala sem in velikokrat mislila nanjo, zamišljala sem si, kako bo prišla pome, ponoči sem šla na balkon in sanjarila, iz katere smeri bo prišla pome. Ampak je ni bilo,« pripoveduje K., se večkrat ustavi, zavzdihne in počaka, da se umiri.
Nekje pri trinajstih je temu trpljenju hotela priti do dna, preveč je bilo poniževanja, preveč zlorab. Zdelo se ji je, da bo počila od vsega skupaj, da je bo konec. Šla je na pristojni center za socialno delo, odločena, da bo dobila odgovore. Socialna delavka jo je peljala v pisarno, pred njo položila debel fascikel z dokumenti, njen »dosje«, ter jo pustila samo, da bi lahko v miru prebrala, kar jo je zanimalo. »V tistem trenutku si nisem upala odpreti fascikla. Nisem si upala – ker sem se bala, kaj bom iz njega izvedela. Sem res hčerka ženske, ki naj bi bila po besedah rejnikov kurba, me je res pustila nekje za drevesom, kot so mi razlagali? Ko sem strmela v tisti fascikel, sem se najbolj bala, da bi odkrila, da je vse to res. Želela sem imeti idealno mamo. Da je res imela upravičen razlog, zakaj ni mogla priti pome. Ko se je socialna delavka vrnila in me povprašala, ali sem si kaj prebrala, si kljub veliki želji nisem upala vprašati nič.«
Je pa kmalu potem izrazila željo, da bi rada spoznala starše. Temu so na centru ugodili in tako je prvič srečala svojo mamo.
Prvo srečanje z mamo
»Moja mama je jokala, želela je pojasniti, razložiti, zakaj – mene pa so toliko let mučili, zlorabljali, ob čemer sem poslušala, kakšna da je moja mama. Njenim besedam nisem dala nikakršnega pomena – nisem ji zmogla verjeti. Tudi ob njenem objemu me je mrazilo, grozno mi je bilo, najraje bi se skrila. Čeprav sem si jo tako zelo želela srečati, sem ob dejanskem srečanju doživela odpor. Dotiki, poljub na lice – vse to naj bi bilo normalno, prijetno, zame pa je bilo nekaj čisto povsem drugega.«
Kasneje jo je lahko obiskovala med počitnicami, čemur so rejniki izjemno nasprotovali. Bali so se, kaj ji bo povedala, zapovedali so ji, naj pazi, kaj bo govorila in kako se bo obnašala. Niso niti pozabili pridati, da bo že videla, kako hudo ji bo in kako bo itak prišla nazaj. »S takimi emocijami sem šla k svoji mami – prestrašena, zastrupljena. Strah me je bilo, da bom tudi tam spolno zlorabljena, da bom tepena, zaničevana. Na koncu je bilo čisto drugače. Res so živeli skromno, revno – mama je imela partnerja, še tri sinove in dve hčerki –, vseh skupaj nas je šest. Preostale otroke je vzgojila lepo in nobeden od njih nima zdravstvenih problemov tako kot jaz, ki me je država dala v rejništvo. Ko sem bila pri njej, mi je mama hotela izpolniti vsako željo: kaj bom jedla, kaj bi rada delala … Ampak tega sem se ustrašila. V življenju me dotlej ni nikoli nihče vprašal, kaj bi rada. Nisem imela želja, ničesar! Samo uiti stran, stran od rejniške družine, četudi k mami, ki je kot mame niti nisem bila sposobna sprejeti. Vedela pa sem, da bom vsaj tisti teden počitnic pri njej imela mir.«
Moj edini cilj – stran!
Mami ni upala povedati, kaj se ji dogaja pri rejnikih, je pa sama opazila in nato hodila na center za socialno delo v svojem kraju opozarjat, da nekaj ni v redu. Tam so ji prisluhnili, posredovali opozorila na drug CSD, pristojen za rejniško družino, vendar so tam o rejniški družini imeli najboljše mnenje.
Ko je bilo konec počitnic in bi se K. morala vrniti v rejniško družino, je silovito jokala, vpila in se upirala vrnitvi. Zakaj se ni vrnila k rejnikom, je prišla preverjat policija, nato pa jo je tja naslednji dan odpeljala socialna delavka. »Mama je zaradi tega, ker me ni vrnila ob dogovorjenem času, dobila začasno prepoved stikov z mano. Jaz si pa zaradi 15 let življenja v grožnji nisem upala povedati nikomur ničesar, bala sem se, da mi ne bodo verjeli.«
V rejniški družini so bili tudi biološki otroci. Spodbujali so jih pri učenju, zanj so imeli čas in mir, medtem ko so rejenci okopavali krompir, pobirali jabolka … »Ni bilo pomembno, kaj bo iz nas, zanje smo bili tako in tako že genetsko propadli otroci. Poleg mene so bili v rejništvu še od dva do trije otroci, med njimi dekle mojih let.«
K. se je iz dneva v dan prebijala z najvišjim smislom življenja – preživeti; brez želja, ne da bi se postavila zase. Ko se je pri 15 začela upirati, je bila dodatno tepena (klofute, udarci po glavi, lasanje, brca, boksanje v ramo, trebuh) in zaničevana. »Vzgajali so trdo, da se zatre vsaka možnost postaviti se zase, misliti s svojo glavo. Nasilne ukrepe je izvajal rejnik ob prisotnosti žene. Danes mi je vse to kot odrasli ženski, še posebej pa kot mami, nedoumljivo. Kaj je bil njihov smisel, zakaj so bili rejniki? Ko slišiš rejnico, da sosedi govori, češ da bodo naredili pa zavod za prizadete ali upokojene, te sesuje. To potrdi vse negativno, kar nosiš v sebi, ne samo da nisem imela cilja, po njihovem do njega niti upravičena nisem bila! Temu primerno se tudi obnašaš, temu primerno se učiš, mene ni zanimala ne osnovna ne srednja šola – mene ni zanimalo NIČ! Samo iti stran.«
To je tudi poskušala s kratkimi pobegi iz šole, iskali so jo s policijo, vendar brez prebite pare zares ni mogla nikamor. Predstavljala si je, kje bi najlažje padla pod avto, kje bi našla kotiček, kjer bi lahko prenočila brez strahu, da bi ji kdo kaj naredil. Vsi neznanci so ji predstavljali grožnjo. »Imela sem potrebo, da nadzorujem vsak gib človeka; zdaj sem se tega že malo odvadila, sicer pa sem trznila ob vsakem premiku človeka, s katerim sem bila skupaj v prostoru.«
Zadnja spolna zloraba
Zgodila se je pri 16 in bila je hujša kot druge, saj se je bolj upirala. Takrat je imela fanta, deset let starejšega od sebe, ki ga rejniki niso odobravali. Nenehno so jo spraševali, ali sta se že »dala dol« in ali ji je že napravil otroka. »Nikoli pa se rejnica ni vprašala, ali sem morda noseča z njenim partnerjem. Nemogoče je, da ne bi vedela, kaj se dogaja. Slišala je jok, krike, videla me je … Zdi se mi, da sem bila nadomestek zanjo – s tem, ko se je rejnik spravil name, me zlorabil, je ona imela mir. Ne morem soditi, lahko jo samo poskušam razumeti, da se ne ukvarjam s sovraštvom.«
Fant je bil prvi človek, ki je bil zares njen. »To sem zamenjala za ljubezen. Ljubezni nisem poznala, nisem vedela, kaj to je. Skupaj sva bila štiri leta, težava pa je bila, ker je bil iz istega okoliša kot rejniška družina. Pri 17 sem bila med tednom v dijaškem domu, za vikende pri fantu, šla sva tudi v cerkev. Ni se ti treba skrivati, nič nisi storila narobe, mi je pravil. To je bilo že res, ampak v cerkvi sem videla rejnike in fant ni mogel doumeti, kaj samo pogled nanje povzroči v meni. Zaradi takega vikenda sem se v dijaškem domu ves teden postavljala na noge. Zveza se ni izšla.«
In kako se je naposled rešila svoje prve rejniške družine? Tako, da se je hotela ubiti. Najedla se je tablet, jih zalila z alkoholom, poprej pa napisala poslovilno pismo in ga poslala socialni delavki. Samomor ji ni uspel, saj jo je v parku zalotil naključen sprehajalec, ustrašila se je in pobegnila nazaj v šolo. Poskus samomora je sprožil prvi nenapovedan prihod socialne delavke na kmetijo in kasneje premestitev v drugo rejniško družino.
Druga rejnica je bila povsem drugačna, razumeli sta se – ampak zgolj do dne, ko so k njej na obisk prišli prvi rejnik in rejnica. Naslov so dobili na CSD in kljub nasprotovanju K. prišli na obisk. K. ne ve, kaj sta novi rejnici povedala, ampak odnosi so se izjemno ohladili, rejnica ji ni več zaupala, nenehno jo je preverjala.
Proces
Nekega dne sta s fantom gledala film, v njem se je zgodil krik in v K. sprožil potlačene spomine. »Nisem vedela, kaj se dogaja z mano, tresla sem se, začela sem bruhati. Njegovim dotikom sem se umikala, kot da bi imela na sebi drugo kožo, ki ne prenese tega. Ne vem, kaj sem mu takrat povedala, očitno sem morala spregovoriti o zlorabah. S tem je seznanil rejnico, ta pa je iz občutka dolžnosti (ne iz sočutja do mene), kot mi je povedala, to sporočila na center za socialno delo.« Socialna delavka tam je nato dejala: »Zdaj mi je pa vse jasno.«
Ne samo da K. ni hotela domov s počitnic pri mami, z vrstnico sorejenko nista hoteli domov s poletne kolonije, jokali sta, ko je bilo treba nazaj k rejniški družini. In nihče se ni vprašal, zakaj, nihče se ni zganil.
Ob obiskih socialne delavke pri rejniški družini so se rejenci zopet lepo opravili, poprej počistili hišo, na mizi je bilo odlično kosilo, nato pa so poslušali prijateljski pogovor socialne delavke in rejnikov. Skozi kuhinjsko okno je nato K. gledala, kako rejniki v avtomobilski prtljažnik socialne delavke bašejo krompir, meso in vrtnine. »Vsak tisti krompir je bil kot odtrgan košček z mene ... Zakaj so socialni delavci zavezniki rejnikov, ne pa otrok?« se še vedno sprašuje.
Prijava spolne zlorabe se je torej zgodila in začela so se (pre)številna pričanja na sodišču – proces, ki se je začel pri njenih 15 letih in končal pri 30. Zamenjali so se trije sodniki, marsikatero dejanje je zastaralo, bilo je nešteto procesnih zapletov, sodišče je delalo strahotno dolgo. K. je bila mladoletna, ranjena v vseh pogledih in sama. Če je ne bi nekdo usmeril k odvetnici Nuši Maček, bi se proces ustavil, vse skupaj bi se pometlo pod preprogo. »Pri Nuši sem se zlomila, vse sem ji povedala in vseskozi mi je verjela, postavila se je na mojo stran, včasih je bila ne samo moja odvetnica, temveč tudi mama,« pripoveduje K., ki je bila po besedah svoje odvetnice tipičen primer otroka v kazenskem postopku zaradi spolne zlorabe – otrok, ki ne more spregovoriti.
»Zelo težko sem kaj povedala, niti na lutkah nisem mogla pokazati, kaj se mi je dogajalo – ko sem v to lutko projicirala sebe, sem otrpnila. V 15 letih se je zvrstilo ogromno izvedencev, psihologov, vsakemu sem se morala znova in znova odpirati. Na obravnavah na sodišču, kjer je bil prisoten tudi rejnik, se mi je zdelo, da od spomina, bolečin in utrujenosti ne morem več – da umiram.« Samo enkrat je zmogla povedati celotno zgodbo in še danes ne ve, kako ji je to uspelo. Morda se mora zahvaliti tisti rastlini v kotu, ki jo je gledala med govorjenjem in je bila edino živo bitje v tisti sobi, ki ni bilo nevarno zanjo.
Hči, njena ljubezen
Skupaj z odvetnico sta zmagali, a nihče je ni pripravil na to, kar se ji bo dogajalo potem, ko je mislila, da bo končno lahko zaživela v miru. »Vračajo se spomini v obliki nočnih mor ali spominskih prebliskov pri belem dnevu – v situaciji, ko sem pod pritiskom ali se hudo ustrašim. Takrat naenkrat nisem več v isti sobi, fizično da, mentalno ne. Čutim strah, ki sem ga doživela takrat ob zlorabi, resnično čutim bolečine – enake kot takrat, ko sem bila zlorabljana. Takrat sem se očitno izklopila, odplavala, zdaj pa se mi vse vrača – spomin in fizična bolečina. Na psihoterapiji se zdravim po določenih dogodkih, kako jih sprejeti, kako živeti naprej. Danes vem, da imam kronificiran posttravmatski stres. Vseh 15 let, ko sem hodila na sodišča, sem podoživljala svojo zgodbo in bila vsakič znova travmatizirana. Dlje ko je proces trajal, bolj sem bila bolna.«
Vse skupaj je privedlo tako daleč, da so ji začele odpovedovati noge in je pristala na invalidskem vozičku, dolgo so sumili na multiplo sklerozo. Včasih je na kratko shodila, nato spet nekaj časa ni mogla premakniti nog. Nekaj časa je bila njena leva polovica popolnoma hroma, še danes pa zaradi sfinktrskih motenj ne more urinirati, temveč ima vstavljeno cevko. Čeprav je nato uspešno končala srednjo šolo in hodila v službo, je pri 35. letih zaradi posledic kronificiranega posttravmatskega stresa invalidsko upokojena in od 33. leta naprej prisiljena preživeti z zelo nizko pokojnino.
S pomočjo odlične psihoterapevtke in trimesečnega zdravljenja v psihiatrični bolnišnici danes naposled le razume, zakaj ima težave in kdo je. Zdravljenje je sicer prišlo veliko prepozno, ampak zadovoljna je, da sploh je. »Živim. Vesela sem, da prihajam nazaj. Lahko sem samo ponosna nase, da sem sploh preživela.«
Najbolj se sprosti, kadar je skupaj s hčerko. Že ob njenem rojstvu se je zaklela, da bo hči imela vse, kar je njej manjkalo – vsak večer poljub in pravljice, vsak dan crkljanje in zagotovilo, kako rada jo ima. Kaj je to ljubezen, je spoznala šele ob rojstvu svojega otroka.
»Zavedam se, da so rejniki tudi dobri, in prav tem bi moralo biti v interesu, da se negativne, trpljenja polne zgodbe obelodanijo, da se rešujejo takoj. Ne da so jezni na tiste, ki take zgodbe izpostavljajo – to se mi zdi napačno razmišljanje.«
Bo njena zgodba kaj spremenila?
»Svojo zgodbo sem povedala tudi iz strahu, da se podobno dogaja še kateremu otroku. Dvomim, da sem edina. Misel na to mi ne da miru. Storjena mi je bila krivica, ki se je ne da poplačati. Žal mi je vseh otrok, ki jih tiščijo v rejniške družine. Rejništvo bi moralo biti res samo prehodna faza za tiste otroke, ki so prestari za posvojitev. Vsi drugi pa bi morali v posvojitev. Posvojitelj vzgaja otroka, kot da je njegov, in se trudi zanj. V rejništvu pač veš, da si do 18. leta nekje, potem pa nisi nikjer – brez ciljev in ambicij. Če imaš povrhu še izkušnjo, podobno moji, je res prehudo, da bi trajalo še naprej.«
Kdo je kriv?
»Jezna sem na državo, ker dopušča ta sistem, v katerega so me potisnili. Resnično kriva sta seveda rejnik, ki me je zlorabljal, in žena, ki je gledala stran. Krivda je bila dokazana. A zadoščenja po 15 letih boja na sodišču nisem dobila. O odškodnini včasih nisem hotela slišati, zdaj, ko se spopadam z vsemi posledicami, pa bi bila edina smiselna.«
Problematičen otrok?
Do petega razreda so jo otroci na šoli še lahko zaničevali, nato pa se je začela braniti – in to s pretepanjem. »Najstniki se v nekem obdobju začno otipavati, to naj bi bil normalen del odraščanja. Zame pa je bil tovrsten dotik totalna grožnja in odreagirala sem burno. Proti rejniku nisem mogla, fantje pa so bili zelo tepeni – težko delo na kmetiji me je okrepilo in bila sem precej močna. Toda zaradi pretepanja sem obveljala za problematičnega otroka.«
Pogovori pred cerkvijo
»Najbolj grozni so bili pogovori rejnikov z drugimi župljani po nedeljskih mašah. Rejenci smo namreč stali zraven in poslušali, kako nas je težko vzgajati, kako imamo v genih to, da smo pač slabi, ne ubogamo, kakšni da so naši starši.«
