Pogrebnika je prijavila kar njegova nekdanja žena Rozalija Gršič, ki se je od Maleriča ločila leta 2012, a je v pogrebnem podjetju delala še do novembra 2013. Osemintridesetletni oče dveh mladoletnih sinov je poudaril, da krivde po obtožnem predlogu ne prizna in da ne gre pozabiti, da je bila njegova nekdanja žena v času storitve kaznivih dejanj zakonita zastopnica pogrebne službe. »Nisem oskrunil ne posmrtnih ostankov ne grobov. Moja nekdanja žena je imela motiv, da se mi maščuje, saj je tudi sama odprla podjetje s pogrebno dejavnostjo in me je hotela izriniti iz posla,« je dejal.
Tožilstvo mu očita tri kazniva dejanja skrunitve trupel in tri kazniva dejanja skrunitve grobov. Za prvo očitano kaznivo dejanje je zagrožena kazen zapora do dveh let, za drugo pa zapor do enega leta.
TRIJE IZKOPI
Nepravilnosti, zaradi katerih je stekel sodni proces, se nanašajo na tri primere, ki so se zgodili od julija do decembra 2013. Vsi trije so si enaki v tem, da je pogrebno podjetje žare s pepelom pokojnikov na ljubljanskih Žalah prevzelo pozneje, kot so se okrasne žare znašle v mrliških vežicah na Sinjem Vrhu in v Vojni vasi.
Ko so oktobra lani kriminalisti odprli tri grobove, dva v Vojni vasi in enega na Sinjem Vrhu, je bilo presenečenje veliko. »V prvem primeru, na Sinjem Vrhu, smo ugotovili, da je v grobu samo žara brez žarne školjke, enak primer je bil v Vojni vasi, v drugem primeru v Vojni vasi pa je bila v grobu žara v žarni školjki, čeprav je bilo po podatkih z Žal jasno, da je bila žara tam prevzeta dan po pogrebu,« je povedal črnomaljski policist Toni Rus.
VSE PO PRAVILIH
Priči, ki občasno sodelujeta z omenjenim pogrebnim podjetjem, Dušan Modrinjak in Mitja Grahek, sta povedala, da se na pogrebih, na katerih sta sodelovala, nikoli ni dogajalo nič takega, kot se zdaj očita Maleriču, vsaj ne da bi vedela. Kolikor je njima znano, so pogrebniki vedno pokopali tako žarno školjko (gre za ohišje, ki si ga svojci lahko sami izberejo) kot vložek s pepelom, ki se ga dobi na Žalah. »Žarne školjke nikoli nisem odpiral,« je trdil Modrinjak. Grahek, ki pri Maleriču dela že 11 let, je pojasnil, da pogrebci ob spustu žare v grob vidijo, ali je žarna školjka polna ali prazna, in po njegovih besedah nikoli ni bila prazna.
IZGINILO OHIŠJE ZA 200 EVROV
Zelo prizadet je bil Jožef Barič s Sinjega Vrha, ki je pred dvema letoma pokopal brata. »Naročnik pogreba sem bil jaz, prav tako sem jaz izbral okrasno žaro. Brat je bil lovec, zato sem izbral malo dražjo, modrikaste barve, 200 evrov sem dal zanjo. Videl sem, da so to žaro položili v grob, ko so ga lani kriminalisti odpirali, pa je bila v njem samo aluminijasta posoda z Žal,« je razlagal na robu solza, nekoliko ga je tolažilo le dejstvo, da so bili v grobu posmrtni ostanki njegovega brata.
Mija Penca je leta 2013 na pokopališču v Vojni vasi pokopala očeta Milana. »Žaro sem izbrala ne sedežu pogrebnega podjetja, za pultom je bil tedaj Boštjan Malerič. Po pogrebu je grob uredil Malerič, zasul ga je in namestil okvir. Nikoli nisem opazila nič posebnega, ko sem hodila na očetov grob. Lansko pomlad smo namestili še marmorno ploščo,« je povedala.
»Dokler niso k meni prišli kriminalisti, nisem pomislil, da bi bilo s pogrebom moje mame kaj narobe,« je dejal Marjan Žugečič, ki je pogreb in žarno školjko Maleriču pošteno plačal. Na provokativno vprašanje sodnika Igorja Fortuna, ali je morda s pogrebno službo sklenil dogovor za popust v smislu, da bi žarno školjko uporabljali le v času pogreba, potem pa bi jo pogrebnik vzel v ponovno uporabo, je Žugečič poudaril, da absolutno ne. »Doma imam račun, iz katerega je razvidno, da sem plačal čisto vse.«
