V samo šestih mesecih so zamenjali tri varne hiše, a jih je vedno znova izsledil. Zdaj živijo v občinskem stanovanju na drugem koncu Slovenije. Mama je brez službe, preživljajo pa se s socialno pomočjo in otroškim dodatkom. Ko plačajo položnice, jim za življenje ostane bore malo.
V samo šestih mesecih so zamenjali tri varne hiše.
Albanka Irzabeta od svojega tretjega leta starosti, ko so se preselili iz Kosova, živi v Sloveniji in se počuti kot Slovenka. »Tu sem odraščala, se naučila slovenskega jezika, ki ga govorim bolje kot albanskega, prevzela sem tukajšnje navade in kulturo, hrano, način oblačenja,« pravi. Svoji tradiciji je ostala zvesta le v tem, da je vzela Albanca, toda kmalu po poroki so se začele težave. »Mož ni delal, zato sem morala sama prevzeti skrb za preživetje družine. Postajal je vse bolj ljubosumen, namesto hvaležnosti sem bila vsak dan tepena, nasilju pa se je kmalu pridružil še alkohol.«
Ker je Irzabeta zdaj brez službe, živijo od socialne pomoči, ki znaša 300 evrov na mesec, in otroškega dodatka.
V zakonu so se jima rodili štirje otroci. Prvi sin Ramoš je danes star 18 let, leto mlajši je Driton. Potem je prišla danes 15-letna Merlinda, dekle s posebnimi potrebami, ki ima velike težave z govorom in obiskuje šolo s prilagojenim programom, skupaj z drugimi invalidnimi otroki. Zadnji se je rodil 11-letni Jeton; tudi on obiskuje šolo s prilagojenim programom. »Razmere doma so postajale vse hujše in nasilje se je stopnjevalo, dokler ni posredovala policija, mož pa je dobil zaporno kazen. Dan prej, preden so ga izpustili, so nas preselili v varno hišo, a nas je kmalu našel. Najprej me je prosil, naj se z otroki vrnemo domov, potem pa naprej na že ustaljen način, z nasiljem, hotel reševati probleme. Potem so nas preselili v varno hišo v Ljubljano, pozneje v Škofjo Loko. Tam sem si poiskala službo čistilke v zdravstvenem domu. Ker so bili otroci preveliki za bivanje v varni hiši, smo poiskali zasebno nastanitev, pred tremi leti pa smo na podlagi razpisa prišli do občinskega najemniškega stanovanja. Ni prav veliko, a smo srečni. Vsi trije fantje spijo v eni sobi, midve z Merlindo pa v drugi. Na vsej tej trnovi poti so nam stali ob strani številni dobri ljudje iz različnih centrov za socialno delo pa tudi Rdečega križa.«
V hladilniku je malo hrane, v zamrzovalniku, ki je obložen z ledom (star in dotrajan hladilnik ne bo več dolgo, novega pa si ne morejo privoščiti), pa ni mesa.
Ker je Irzabeta zdaj brez službe, živijo od socialne pomoči, ki znaša 300 evrov na mesec, in otroškega dodatka. »Šok sem doživela, ko so mi na zavodu za zaposlovanje dejali, da me ne morejo zaposliti prek javnih del, ker sem obiskovala šolo s prilagojenim programom. Vanjo so me strpali, ker nisem znala dobro slovensko, kar jim še danes zamerim. Na zavodu zdaj vidijo rešitev v večerni šoli za odrasle, kjer naj bi obiskovala osemletko. A kako le? Kdo bo takrat poskrbel za otroka s posebnimi potrebami, ki ju ne morem pustiti sama doma?! Še posebno sem zaskrbljena za hčerko, ki ima večkrat nenadzorovane napade besa.«
Družina živi skromno. V hladilniku je malo hrane, v zamrzovalniku, ki je obložen z ledom (star in dotrajan hladilnik ne bo več dolgo, novega pa si ne morejo privoščiti), pa ni mesa. Vsi trije predali so napolnjeni s kruhom. »Kupim ga takrat, ko je v akciji, in ga zamrznem, da lahko kaj prihranim. Otroci jedo samo belo meso, ki pa je zaradi visokih cen redkokdaj na mizi. Krompir kupim pri kmetu, ker je cenejši, zelje v kakšni od akcij, pri mesarju pa nekaj poceni kosti, da dobijo enolončnice boljši okus. Nismo lačni, a moram dobro premisliti, koliko hrane in kakšno si s skromnimi dohodki lahko privoščimo,« pripoveduje Irzabeta, ki vedno znova priznava, da je ni sram priznati, da so v stiski.
Irzabeta je vrsto let doživljala težko psihično in fizično nasilje.
»Mnogi nas sodijo po barvi kože in narodnosti, kar me še posebno boli. Čeprav smo Albanci in Romi, smo poštenjaki. Ne krademo, ne lažemo, ne goljufamo, želimo si le, da bi lahko živeli človeka vredno življenje. Še sreča, da je letos zima prišla tako pozno, saj mi je pred nekaj dnevi le uspelo otrokom kupiti bunde, kape imata pa le dva, pa tudi zimske čevlje so dobili šele zdaj, o rokavicah in šalih pa lahko le sanjamo. Ker smo jaz, 15-letna hči in 11-letni sin močnejše postave, na Rdečem križu zelo redko najdemo oblačila. Nimam predsodkov glede rabljenih oblačil in z veseljem jih sprejmem, če jih je le kdo pripravljen podariti.«
Irzabeta je vrsto let doživljala težko psihično in fizično nasilje, zato jo tu in tam še vedno zlomi. Najprej se zjoče, a to ne pomaga vedno, zato je dobrodošla pomoč prostovoljk z območnega Rdečega križa. »Prijazne so in nam večkrat pomagajo iz stiske, a žal nas je takih na socialnem dnu vedno več,« ji je hudo.
»V življenju sem doživela marsikaj, kar je okrepilo mojo osebnost,« pravi, »a kljub temu šibke točke ostajajo. Ni lahko, ko se zvečer uležeš v posteljo in razmišljaš, kako boš plačal položnice in kaj boš dal v lonec. Želim si le, da bi starejša fanta uspešno končala šolanje, eden bo slikopleskar, mlajši zidar, in da bi si poiskala službo, druga dva pa bosta ostala moja skrb. Čeprav je težko, se tolažim s tem, da mi vsaj pred nasiljem ni treba več trepetati,« še dodaja Irzabeta, ki je prava borka.
