Beograd, leto 1993. 21-letni Aleksander Žlender se je z očetom znašel v prestolnici nekdanje Titove Jugoslavije, ki zdaj razpada v vrtincu nacionalističnih izbruhov in ekonomske krize.
Totalna devalvacija dinarja. Hiperinflacija. Mladi Žlender, ki za preživetje in kaj več s štiri leta starejšim pajdašem Radovanom Joksićem preprodaja bencin, sliši za 37-letnega podjetnika Nebojšo Salatića, ki naj bi doma skrival 200 tisoč nemških mark.
Žlender in Joksić se odločita, da bosta Salatića presenetila na vhodu, ga zrinila v stanovanje in ga prisilila, da jima izroči denar. Za podvig sta najela še pomagača, 21-letnega Nebojšo Titelca in eno leto mlajšega Aleksandra Stankovića.
Podjetnik Salatić se je 9. oktobra zjutraj vračal domov v spremstvu 23-letne partnerke Slavice Kovačević in 17-letnega nečaka Milana Graoranova. Odklenil je vrata hiše na Fruškogorski ulici in vstopil, ko je vskočil Joksić. Za njim je vstopil tudi Žlender, Titelca in Stanković pa sta čakala v avtu. Po zločinu sta Žlender in Joksić obrnila stanovanje toda vreče nemških mark nista našla. Pokradla sta, kar se je pokrasti dalo; kakih 400 nemških mark, 150 dolarjev, nekaj zlatnine in usnjen jopič.
Klobčič se je začel razpletati leta 1995, ko so kriminalisti v neki beograjski restavraciji prijeli Joksiča, ena od legend pravi, da je imel oblečeno celo jakno umorjenega. Srbski organi pregona so prišli na sled Joksiću, ker se je prijateljem preveč hvalil o svojih kriminalnih podvigih. Tudi med sojenjem je bil zgovoren. Zločin je natančno opisal, celo to, kako je po streljanju odprl hladilnik, pomalical nekaj slanine, spil deciliter ali dva sadnega soka, sicer pa je za idejnega vodjo ropa označil Žlendra.
Štajerec je po Joksićevi izpovedi takoj ob prihodu v Salatićevo stanovanje odvihral v dnevno sobo, prižgal televizijo, poiskal pornografski kanal, se udobno namestil na kavč in zavpil: »Kaj čakaš? Zakaj ne streljaš? Vse tri takoj ubij, mrtva usta ne govorijo.« Joksić ni okleval. Najprej je s škorpijonom utišal Salatića, potem Graoranova, nazadnje pa še Kovačevićevo.
Joksiću, Žlendrovemu očetu Jeronimu Francu, Stankoviću in Titelci so v Srbiji sodili večkrat, Žlender pa se je roki pravice izognil, govori se, da je sprva pobegnil v Nemčijo, nato pa se je ustalil na sončni strani Alp. Joksić je bil naposled obsojen na 40 let zapora, Franc zaradi skrivanja plena (večino predmetov je menda prodal v Sloveniji) na eno leto zapora, Stanković in Titelca pa sta bila oproščena, saj se je izkazalo, da sta bila ves čas v avtu in nista vedela, kaj imata Žlender in Joksić za bregom.
Po dvajsetih letih bo za svoje grehe pred sodiščem odgovarjal tudi Žlender. Ker je slovenski državljan, Slovenija pa državljanov ne izroča Srbiji, se bo kazenski postopek odvil pred mariborskim okrožnim sodiščem. Obtožnica za trojni umor je že pravnomočna.