Tak igralec, kot je on, se v imenu skupnosti vsakokrat, ko stopi na oder, izroča gledalcem. Daruje in žrtvuje.
V utemeljitvi nagrade Borštnikov prstan za leto 2012 je poudarjeno, da je umetnost igre, katere visok svečenik je že dolgo Samobor, v tem, da se igralec lahko prelevi, "transponira", prevede v dramski lik, ki je narejen izključno iz besed. Če je pri tem prisotna še bolj ali manj razvidna psihologija, mu je to le v (dodatno) pomoč, nikakor pa ni pogoj, brez katerega igralcu ne bi bilo moč oživiti lika.
Samobor je to dokazal velikokrat. Po besedah žirije morda še najbolj prepričljivo v uprizoritvi stare tibetanske igre Črimekundan ali Brezmadežni v režiji Jerneja Lorencija (2005) v Mali drami, ko je - skupaj z drugimi svojimi kolegi - tako rekoč iz nič ustvaril vlogo, ki je tuja ne le evropski dramatiki, ampak kar zahodnemu mišljenju in pesništvu.
"Od Mladeniča v Letoviščarjih v sezoni 1977/1978 pa do Borisa Spaskega v Bobbyju in Borisu v lanski gledališki sezoni ni le razpon, ki se ga meri z desetinami sezon in desetinami vlog, ampak je predvsem razpon, v katerem je Samobor zorel in dozorel kot odrski umetnik, veščak svojega poklica in lastnik izjemnega daru, ki ga ni nikdar po nemarnem zapravil, ampak le bogatil," meni žirija.
Razpon pa je po mnenju članov žirije letošnjega Borštnikovega prstana v tistem, kar naj bi pomenil neologizem gledališkega kritika Blaža Lukana "samozbor". Slednjega "lahko in tudi moramo razumeti kot sposobnost 'zbiranja' kar najbolj razpršenih, razdrobljenih, komaj zaznavnih trepetov človekovega srca in duš, iz katerih so ustvarjeni veliki liki - velikani - svetovne dramske literature".
"Število dramskih vlog, ki jih je Samobor ustvaril v zadnjih desetletjih, zadostuje za mogočen zbor vrhunske igralske umetnosti. Ki, četudi od nje ne ostane nič, ko se spusti zastor in ugasnejo odrske luči, vseeno daje smisel našemu vse bolj obubožanemu življenju," še piše v utemeljitvi nagrade.
Na Ptuju rojeni Igor Samobor (1957) je leta 1982 za vlogo Pastorja Mandersa v uprizoritvi Ibsenovih Strahov prejel študentsko Prešernovo nagrado. Takoj po študiju se je pridružil ansamblu SNG Drama Ljubljana, katerega član je še danes. V svoji dolgoletni karieri je odigral preko 60 naslovnih, nosilnih, predvsem pa zelo zahtevnih karakternih vlog. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med drugim sedem Borštnikovih nagrad za igro v letih 1992, 2001, 2004, 2005, 2007, 2009 in 2011 ter nagrado Prešernovega sklada in nagrado sklada Staneta Severja leta 1992.
Samobor je nastopil tudi v več filmih. Za vlogo Dušana v filmu "9:06" v režiji Igorja Šterka je leta 2009 prejel nagrado vesna za najboljšo moško glavno vlogo na Festivalu slovenskega filma. Na malih ekranih ga je trenutno mogoče spremljati v vlogi psihoterapevta Romana v seriji Na terapiji. Leta 2010 se je tudi prvič preizkusil kot režiser in na oder postavil predstavo Kuhinja po meri.
Žirijo za podelitev Borštnikovega prstana sestavljajo dramska igralka Silva Čušin, gledališka režiserja in pedagoga Jernej Lorenci in Dušan Mlakar, pesnik, dramatik, esejist in prevajalec Ivo Svetina ter umetniška direktorica Festivala Borštnikovo srečanje Alja Predan.
Lani je Borštnikov prstan prejela igralka Milada Kalezić.
