V Evropi jih ni prav veliko, kot denimo v Ameriki, kjer so pickupi tako rekoč nekakšni bestselerji, ki že doživljajo preobrazbo na način, da požrešne šest- ali osemvaljnike zamenjujejo električni motorji in baterije. V Evropi smo od tega prehoda vsaj še nekaj let oddaljeni. Naj tako tudi ostane. Dolgo časa so bili ti v vlogi delovnega konja, z minimalno ravnjo vozniškega udobja. A sčasoma se je tudi to začelo spreminjati in danes so tako rekoč primerljivi ali celo boljši kot klasični osebni avtomobili. Eden takšnih je Fordov ranger, ki sem ga pred kratkim preskusil. Uveljavljeno ime v tem segmentu in hkrati najpriljubljenejši med kupci tovrstnih avtomobilov v Evropi. V povprečju jih letno prodajo več kot 50 tisoč. S krono prodajnega prvaka se lahko pohvali tudi na domačem parketu. V lanski statistiki novo registriranih avtomobilov jih je bilo zabeleženih 159, kar pomeni prvo mesto med poltovornjaki, čeprav je prodaja strmoglavila za skoraj polovico v primerjavi z letom poprej (leta 2021 344 registracij). Razloge gre iskati v težavah s proizvodnjo oziroma pomanjkanjem sestavnih delov, nekaj pa tudi na račun dejstva, da gre aktualna generacija v pokoj in da nas pred vrati čaka povsem nov model. Z rangerjem sem se v zadnjih letih srečal kar nekajkrat in vsakokrat je pustil dober vtis.
Udoben na cesti, prepričljiv na terenu
Kleni velikan v dolžino meri krepkih 5,3 metra, njegovo podvozje je od tal oddaljeno 25 centimetrov. Več kot dovolj, da vožnja z njim ni omejena le na asfaltne podlage, ampak lahko kadarkoli zavijem na makadamsko cesto in se povzpnem na najbližji vrh hriba. Seveda, striktno le tam, kjer so vozne poti jasno označene. Če je na takšnih poteh še kaj blata, vode ali peska, bosta zabava in zadoščenje voznika še toliko večja. Ranger namreč vozniku omogoča mehanski vklop štirikolesnega pogona, zaporo diferenciala in vklop reduktorja, za tiste najzahtevnejše razmere na cestah. Med te lahko štejemo tudi debelo plast snega, ki mnoge avtomobile lahko hitro zaustavi. Rangerja pač ne. Sploh če je ta opremljen s terenskimi gumami. In ni še konec. Fordovi strokovnjaki pravijo, da zmore tudi v 80 centimetrov globoko vodo.
Spodobno zmogljiv motor
Fordov težkokategornik je v tej generaciji opremljen le z dvolitrskim dizelskim motorjem in podporo dveh turbin, na voljo pa je možnost izbire 10-stopenjskega samodejnega menjalnika. V nekoliko bolj ljudski različici Stromtrak (enako zmogljiv je motor v različici Raptor) ta štirivaljnik razvija spodobnih 157 kilovatov moči oziroma v pogovornem jeziku 213 konjev in zajetnih 500 Nm navora. Da ne bo pomote, moči mu ne zmanjka, morda bo v kakšen daljši cestni klanec potreboval več delovnih vrtljajev in posledično popil nekaj več dizla (povprečje se giblje okrog 9 litrov). No, v novi generaciji bo na izbiro tudi šestvaljni dizelski ali bencinski motor.
Uporaben keson
Največja dodana vrednost pickupov je brez dvoma tovorni prostor na zadnjem delu. Ford je pri rangerju poskrbel, da je ta del v celoti odet s posebnim zaščitnim slojem plastike, ki preprečuje poškodbe v primeru natovarjanja večjih stvari. Pri testnemu avtomobilu je bil ta dodatno opremljen s prekrivnim rolojem, kise zvije v posebno ohišje in v svojem delovnem položaju pred vremenom in nepridipravi varuje natovorjeno vsebino. Da je bilo natovarjanje še lažje, sem tega odpiral in zapiral zgolj s pritiskom na gumb. V primeru prevoza večjih stvari so na več mestih v kesonu vgrajene zanke kot osnova za pritrjevanje tovora z zateznimi pasovi. Ne nazadnje pa je ranger z velikim kesonom lahko idealen za prevoz drv. Nosilnost je omejena na 1252 kilogramov, obenem pa ta velikan lahko vleče do tri in pol tone težko prikolico.
