Mercedes Benz je vedno izdeloval odlične avtomobile, ki so se večinoma uvrščali v premium razred. Pred skoraj dvema desetletjema se je rodil razred A, ki je bil Mercedesov poskus posega v razred ljudskih avtomobilov. Malček je sicer imel kar nekaj porodnih težav, a jih je uspešno zvozil. Vozila razreda C, E in S s svojimi izpeljankami pa so vedno ostajala oddaljena od ljudskih množic in namenjena zahtevnejšim in premožnejšim lastnikom. Razred C se je rodil leta 1993, ko je zamenjal takratni t. i. baby mercedes 190.
Predlani je na trg zapeljala četrta generacija, ki je iz prenove v prenovo postajala bolj prilagojena mlajšim kupcem. Ni skrivnost, da po Mercedesovih vozilih največ posegajo starejši kupci. Prvi boj za mlajše je Mercedes začel z že omenjenim razredom A ter ga sedaj nadaljuje še z razredom C. Četrta generacija prinaša veliko spremembo pri oblikovanju vozila, naj bo to zunanjosti ali notranjosti. Trend avtomobilskega oblikovanja zadnjih nekaj let so ponovno ostre linije, robovi. Če so jih pred desetletjem vsi gladili in poskušali izdelati avtomobile, podobne milnim mehurčkom, se danes ostrina zarisuje na prednjem delu, stranski liniji in zadku vozila.
Prednji del razreda C je dinamičen in prodoren. Zdi se, kot da bi osrednji del z veliko zvezdo naknadno nataknili na ostali del karoserije. Krivulje prednjega odbijača objemajo odprtine za zrak, ozki žarometi pa vse skupaj zapeljejo na stransko linijo. Prednji pokrov je izrazito dolg, voznik ga s svojega sedeža lahko vidi od prve tretjine do konca. Morda bo kakšen tradicionalist na koncu pogrešal ″muhco″ (merek) v obliki zvezde, ki se je v svoji večji verziji preselila na masko vozila. Po boku potekata dve liniji, ki se na zadku rahlo približujeta. Prva teče od zgornjega dela žarometa do zadnjih vrat, druga pa v dokaj ravni liniji od sredine platišča proti zadku. Obe dajeta bočnemu delu dodatno dinamiko. Na zadku se karoserija rahlo spušča, kar malo spominja na kupe.
Zadek je nekoliko ožji z velikimi, v bok segajočimi zadnjimi žarometi in izbočenim osrednjim delom. Tudi tu ne izostanejo ostre linije na vrhu, sredini in zadnjem odbijaču. Avto deluje vihravo in nič kaj klasično limuzinsko. Čutiti je, da so oblikovalci želeli paradni limuzini razreda C dodati nekaj mladostniške vihravosti, ki bi privabila tudi mlajše kupce, ki so v preteklosti posegali po avtomobilih iz konkurenčne bavarske tovarne. Da je ob tem še malo podoben kar domačemu razredu S, tudi ne škodi.
Razred C je zelo lep avtomobil, ki želi biti več kot le limuzina za prevoz potnikov. Z lahkoto bi se lahko odpravili tudi na dirkaške steze in z njim zapeljali nekaj hitrih adrenalinskih krogov.
Več mladosti in radoživosti najdemo tudi pri notranjem oblikovanju. Krog je glavni oblikovni lik. Volan, pet okroglih zračnikov na armaturni plošči, okrogli merilniki za volanom, okrogli zvočniki na zgornjem delu vrat in okrogla klasična ura kot simbol bogate preteklosti. Linija armaturne plošče se iznad merilnikov spušča proti drugemu delu vozila, se na sredini nekoliko vboči in nato izboči pred sopotnikom.
Širok je osrednji del, na katerem so poleg treh zračnikov še dve ozki enoti s stikali za upravljanje klimatske naprave in nekaterih drugih naprav v avtomobilu. Pod njima je zaprt priročen predal za denarnico, mobilnik ali kakšno dragocenejšo malenkost, ki jo želimo skriti pred tujimi očmi. Za njim so na ravnem delu med obema sedežema možgani upravljanja: velik vrtljiv gumb in nad njim ročica z veliko sledilno ploščico, ki služi kot miška pri računalniku. Dovolj je le podrsavanje po gladki površini s prstom in ukazi se bodo prenašali na želene sisteme in naprave. Na ta sistem se je potrebno nekoliko privaditi, zato se bo večini zdel uporabnejši klasičen vrtljiv gumb.
Grafični prikaz delovanja radijskega sprejemnika ali klimatske naprave ter navigacija se prikazujeta na velikem LCD-zaslonu, ki je nasajen na vrhu srednjega dela armaturne plošče.Pohvalimo lahko dobro vidljivost tudi podnevi. Za upravljanje žarometov, smernikov in brisalcev stekla ter izbiro stopnje samodejnega menjalnika služijo obvolanske ročice.Prav veliko dela vozniku ne vzamejo, saj večino teh naprav podpira avtomatika.
Za opis notranjih materialov zadostuje beseda vrhunsko. Veliko usnja z okrasnimi šivi, gladkih površin, ki na srečo niso preveč občutljive na prstne odtise, ter kanček blaga za večji občutek domačnosti. Prostora za štiri je v izobilju, kako je s petim oziroma tretjim na zadnji klopi, pa vsi vemo. Če bo sklenil kompromis ali dva in računal na prijaznost sopotnikov na klopi, potem se tudi njemu ne bo slabo godilo. Prednja sedeža sta ergonomska in nudita telesu dobro oporo. Izdaten pomik pa omogoča, da poiščete ustrezen položaj za volanom. Splošen dober vtis poudari še ambientalna osvetlitev.
Prtljažnik je razmeroma velik, saj je njegova prostornina 480 litrov. Vendar se morate zavedati, da gre za limuzino, in je zato njegova odprtina nekoliko omejena. Zaradi zložljive klopi je mogoče prepeljati tudi daljše predmete. Pod motornim pokrovom našega testnega razreda C je bil 2,2-litrski dizelski turbomotor z močjo 150 kW (204 KM).
Pogon je v razmerju 45:55 (prednja:zadnja os) speljan na vsa štiri kolesa. Tehnologijo so glede na prejšnjo generacijo posodobili in izboljšali. Zaradi nižje teže je nekaj prihrankov tudi pri porabi goriva. Motor dobro vleče in nudi tudi nekaj dirkaških užitkov, saj je 150 kW povsem dovolj. Bi mu pa zaradi splošne elegantnosti vozila očitali njegovo grobost in glasnost ter tudi požrešnost.
Na testu smo dosegli povprečje 7,1 litra dizla na 100 kilometrov, pa njegovih skrajnih zmogljivosti sploh nismo preizkušali. Stalni štirikolesni pogon vozniku daje nekaj več poguma pri vožnji. Avto se odlično drži ceste. Če katero kolo izgubi oprijem, ga sistem proti zdrsavanju začne zavirati, vsa moč pa se porazdeli na ostala kolesa z dodatnim oprijemom na podlagi.
Za prenos moči skrbi 7-stopenjski samodejni menjalnik, ki mu ni kaj očitati, čeprav je včasih nekoliko len in se ti zdi, kot da ne bi hotel pognati vse moči v kolesa. Delovanje krmiljenja, menjalnika in motorja lahko voznik upravlja s stikalom sistema Agility. Na voljo so programi eko, comfort, šport in šport+. Za zahtevnejše je tu še možnost individualne nastavitve. Vozniku se v tem avtu res dobro godi, saj ko obvlada vse njegove naprave in jih prilagodi osebnim željam, je vožnja pravi užitek. Če odmislimo nekoliko trše vzmetenje, ki se zaradi stanja slovenskih cest še potencira, je lahko vožnja tudi nadpovprečno udobna.
Razred C ni slučajno dobil naziv svetovni avto leta. Ta naziv si zagotovo zasluži. Ima še nekaj ″napakic″, ki bi jih bilo mogoče odpraviti, a kljub temu gre za vrhunski avtomobil zelo všečne oblike. Mercedes tokrat ni naredil le limuzine, ampak prijetno majhno športno limuzino, ki zna odlično odigrati vlogo družinskega avtomobila ter na drugi strani navdušiti tudi tiste, ki jim je bližji bolj športen način vožnje. Premium naziv pa so poudarili z vrhunskimi materiali.
Koliko vse to stane? Osnovna cena razreda C se prične pri 33.000 evrih. Če je pod pokrovom motor, kot je bil naš testni, in še nekaj opreme, se ta dvigne na 44.000 evrov. Potem je vse stvar možnosti in želja ob izbiranju doplačilne opreme z dokaj obsežnega spiska.
TEHNIČNI PODATKI
Mercedes razred C 250 d BlueTec 4Matic
motor 4-valjni, vrstni turbo * delovna prostornina 2143 cm3 * moč 150 kW (204 KM) pri 3.800 vrt./min * največji navor 500 Nm pri 1.600 vrt./min * menjalnik 7-stopenjski, samodejni * D/Š/V 4.686/1.810/1.442 mm * medosna razdalja 2.840 mm * teža 1.660 kg * prtljažnik 480 l * rezervoar za gorivo 41 l * 0–100 km/h v 6,9 s * končna hitrost 240 km/h * EU-kombinirano 5,0 l dizel/100 km * CO2 135 g/km * cena od 42.754,00 EUR
Objavljeno v AUTO BILD Slovenija št. 107, str. 44-47.
