Prvo opažanje samomorov najdemo v Svetem pismu. To je zgodba o močnem Samsonu, ki oslepljen in vklenjen zruši palače filistejskih knezov in pri tem umre tudi on (Sod 16, 22–31). Potem se je nasadil na meč prvi izraelski kralj Savel in njegov oproda (1 Sam 31, 1–13), nato se je v Gilu obesil Ahitofel, svetovalec in izdajalec kralja Davida (2 Sam 17, 23), v knjigi Makabejcev pa beremo, kako se je ubil jeruzalemski starešina, priljubljeni »oče Judov« Razija, ki ni prenesel sužnosti pod helenističnim vladarjem Nikanorjem (Mkb 14, 37–46). Najbolj pa je znan samomor Juda Iškariota, ki se je po izdaji Jezusa Nazarečana obesil (Mt 27,5).
V Sloveniji se zgodi vsako leto med 550 in 600 samomorov.
V zgodovini človeštva so znani tudi tako imenovani skupinski ali množični samomori. Najbolj znana je judovska utrdba Masada, v kateri se je proti koncu obleganja Rimljanov pod vodstvom Luciusa Flaviusa Silva leta 73. po Kr. ubilo kar 960 Judov. Še najbolj razvpit množičen samomor pa se je zgodil v Gvajani, v mestu Jonestown v Južni Ameriki, kjer je 18. novembra 1978 umrlo 918 ljudi, verskih privržencev fanatičnega vodje Jima Jonesa, ki so zaužili strup. Znane so tudi druge množične samomorilske smrti (Heavens gate – 1997) … Iz obdobja druge svetovne vojne so bili znani samomorilci japonski letalci kamikaze, navsezadnje pa se je s skokom z višine pet katoliških redovnic raje odločilo za smrt, kot pa da bi jih spolno zlorabili pijani četniki v Goraždah na Drini. Proti koncu petdesetih let v prejšnjem stoletju pa je znani socialistični humorist in novinar v Ljubljani pisaril o »klubu samomorilcev«, kar je med ljudmi povzročilo precej strahu in vznemirjenosti. To je bila precej neprimerna potegavščina, res pa je bilo, da so v tistih časih v Ljubljani opažali nenavadno veliko samomorov, največ je bilo skokov iz ljubljanskega Nebotičnika.
Individualnih samomorov je gotovo največ. Samomor storijo predstavniki vseh slojev človeške družbe ne glede na raso, politično ali versko prepričanje, izobrazbo in poklic. To so lahko politiki, vojaki, umetniki, zdravniki … Naj navedem samo nekatere: Hitler, Goering, Goebels, Himmler, znameniti nemški poveljnik Erwin Rommel, Stalinov sin Jakov, njegova žena Nadežda Alilujeva, sin Edvarda Kardelja, sin pisatelja in partizana Jožeta Javorška, znani komunistični politik in partizan Viktor Avbelj, ljubljanski župan Ivan Hribar, goriški knezoškof Alojzij Matej Zorn, Sokrat, Neron, Kleopatra, vojskovodja Kraton, oče Bruta, znameniti matematik in topničar Jurij Vega, Jimi Hendriks, Jim Morrison, Jan Pallach ob ruski okupaciji Češke, kolumnist Danilo Slivnik in pisatelj Ernest Hemingway. Poleg množičnih in individualnih samomorov poznamo tudi tako imenovane altruistične, pa militarističen in samomorilski terorizem ter sezonske samomore (spomladi, jeseni in pozimi na Arktiki – Eskimi).
Najbolj razširjen način samomora je sicer z obešanjem. Temu sledi ustrelitev, skoki v globino in pod vlak, pa utopitev, vožnja avtomobila v nasprotno smer, plin iz avtomobila, rezanje žil in podobno. Vzroki za samomor so večplastni, vendar zelo tipični. To so depresija, huda neozdravljiva bolezen (karcinom), alkohol, smrt zakonca, ločitev in drugo. Na prvem mestu so moški, sledijo ženske in otroci. V Sloveniji je največ samomorov v celjski kotlini, na Obsoteljskem in v Prekmurju.
