Članek nima ambicije, da bi odgovoril na vprašanji, ker je to nemogoče. Vsak človek se odloča sam. Navadno na temelju argumentov, ki so mu najbliže in jim najbolj verjame. Zgodb, kako so se ljudje zdravili pri uradnih zdravnikih v uglednih zdravstvenih ustanovah, pa se je zdravljenje končalo s smrtjo, je veliko. Vsak pozna vsaj eno. Toda tudi tistih o uspešnem zdravljenju je veliko. Enako lahko rečemo za bolnike, ki so si raje izbrali alternativno zdravljenje. Vsak ima pač svoje prepričanje. Toda to se lahko, ko človek zboli, tudi zelo hitro spremeni.
Najprepričljivejše so zgodbe bolnikov
Ena od alternativnih oblik je zdravljenje s snovjo laetril oziroma amigdalin. O njej so veliko govorili že leta 1974, ko je izšla knjiga Edwarda Griffina Svet brez raka. Odtlej je bila ponatisnjena kar 18-krat. Prevedena je tudi v slovenski jezik. Edward Griffin je publicist, avtor, predavatelj, napisal je kar nekaj knjig. Skoraj vse so vzbudile veliko zanimanje, deležne so bile pohval za pogum, a tudi strupenih kritik. Za zdravljenje raka se ni kaj dosti zanimal, dokler ga ni v to pritegnil zdaj že pokojni prijatelj, zdravnik John Richardson. Griffina je povabil na izlet in ga skoraj prisilil, da je prebral njegovo raziskavo o zdravljenju raka z laetrilom. Potem je tudi sam začel raziskovati in na temelju tega je nastala omenjena knjiga. V njej so pričevanja kar nekaj ljudi, ki so se zdravili z laetrilom. Njihove zgodbe so dokumentirane in za vsak ponatis posebej osvežene (omenjeno je, ali so bolniki še živi!). Bolniki sami pripovedujejo o svojem zdravljenju (poleg uživanja laetrila so imeli predpisan prehranski režim). Glede na njihove zgodbe, ki so za navadnega človeka (nestrokovnjaka) res osupljive, je presenetljivo, da se z laetrilom ne zdravijo bolniki po vsem razvitem svetu. V ZDA je njegova uporaba že desetletja prepovedana. Zdravniki, ki bi ga hoteli dajati svojim bolnikom, pa so na »črni listi«. Grozi jim zapor ali odvzem licence. Vendar pa je splošno znano, da nekateri kljub vsemu skrivaj dajejo svojim bolnikom to zdravilo, ki mu pravijo tudi vitamin B 17. Bolniki si ga morajo le sami priskrbeti.
Jedrce v sadnih koščicah
Laetril ali amigdalin oziroma vitamin B 17 je snov, ki jo najdemo v številnih rastlinah. Največ je je v koščicah marelic, breskev, sliv in podobnega sadja (tudi v jabolčnih pečkah). Sestavljen je iz dveh molekul sladkorja ter ene molekule cianida in benzaldehida. Prav cianid naj bi uničeval rakave celice. Griffinov prijatelj Richardson je laetril najprej uporabil pri svojem psu, ki je zbolel za rakom. Ta je ozdravel. Potem je začel z njim zdraviti svoje rakave bolnike in imel lepe uspehe. Toda zataknilo se je. Na kratko: vse uradne ustanove so zagotovile, da gre za mazaško zdravilo in prevaro, da hočejo posamezniki z njim samo zaslužiti in da vzbujajo bolnikom lažno upanje. Prepoved uporabe je temeljila na poročilu z naslovom Kalifornija Report iz leta 1953. Desetletje pozneje so ugotovili, da je bil precejšen del podatkov iz tega poročila ponarejen, spremenjen tako, da je omogočal tak sklep. Kljub temu se ni nič spremenilo. Laetrila v ZDA ne smejo uporabljati, marsikje po svetu pa je dovoljen. Uporabljajo ga tudi pri posebni podpori rakavim bolnikom v Sloveniji.
Učinkuje ali ne
Očitkov v zvezi z laetrilom je veliko. Najusodnejši je tisti, da proti raku ne učinkuje, da je kot placebo. Kar precej uglednih ustanov v ZDA je delalo raziskave, ki naj bi, kakor trdi Griffin, pokazale, da to ne drži. Toda nobena med njimi naj ne bi prišla v medije. Ta teorija zarote obtožuje farmacevtsko industrijo, da je poskrbela za vse to, ker ima s prodajo protirakavih zdravil ogromno dobička. V letu, ko je Griffin izdal svojo knjigo, naj bi ta znašal okrog 17 milijard dolarjev. To res ni zanemarljiva vsota, predvsem pa je veliko več, kot so kadarkoli zaslužili tisti, ki prodajajo laetril.
Komu naj torej človek verjame?
Ena najrazvpitejših je zgodba o bolezni in smrti filmskega igralca Steva McQueena. Najprej so ga zdravili tedaj najbolj priznani zdravniki znanstvene medicine. Ko se je pokazalo, da zdravljenje (imunoterapija, obsevanje) ne učinkuje, se je odpravil na alternativno zdravljenje k dr. Williamu Kelleyju. Ta ga je zdravil z laetrilom, encimi in posebnim prehranskim režimom. McQueen je bil menda težaven, neubogljiv bolnik. Še vedno je kadil in pil alkohol, čeprav je zdravljenje to strogo prepovedovalo. Kljub temu se mu je zdravje začelo vračati. Potem pa so uradni zdravniki predlagali, da bi ga operirali ter mu izrezali tumorja iz trebušne in prsne votline. Umrl je dan po operaciji.
Resnica je nekoliko drugačna
Iz nesrečne usode znane osebnosti se je razvila prava križarska vojna proti dr. Kelleyju in zdravljenju z laetrilom. Zdravnik naj bi bil kriv za McQueenovo prezgodnjo smrt. Danes dr. Nicholas Gonzalez, zdravnik, ki se ukvarja z naravnim zdravljenjem raka (kar je prevzel po pokojnem Kelleyju), razlaga, kaj se je v resnici zgodilo. Na voljo ima namreč vse dokumente o zdravljenju igralca. Po njegovem je bila prva napaka že ta, da je dr. Kelley sploh privolil v zdravljenje človeka s tako zelo razvito boleznijo. Pred tem pa so napako naredili uradni zdravniki, ko so mu leto poprej (ko je morda imel še kakšno možnost) postavili napačno diagnozo. Naslednja napaka je bila, da so ga zdravili z imunoterapijo. Dr. Gonzalez pravi, da ni bila še nikoli narejena raziskava, ki bi dokazala, da se rak, kakršnega je imel igralec (mezoteliom), učinkovito zdravi z imunoterapijo. Potem so ga obsevali, čeprav je za obsevanje veljalo enako. Vedeli so, da ne bo pomagalo. Šele ko so mu rekli, da so izčrpali vse možnosti, je šel na zdravljenje v Mehiko k dr. Kelleyju. Tam se mu je zdravje nekoliko popravilo, in ko se je začasno vrnil domov, so mu zdravniki predlagali operacijo. Res je dan po njej umrl, vendar ne zaradi »mazaškega zdravljenja z laetrilom«, temveč zaradi pljučne embolije, krvnega strdka v pljučih. Avtopsija je celo pokazala, da je McQueenov tumor odmrl. Vendar pa so za igralčevo smrt obdolžili dr. Kelleyja in to še danes velja, saj nikogar ni posebej zanimalo (ali pa je bilo bolje, da ga ni), kaj se je v resnici zgodilo.
Svetovna zarota in industrijski kartel
Edward Griffin se v svoji knjigi sprehaja po tankem ledu. Govori namreč o svetovni zaroti, pravzaprav nemško-ameriškem industrijskem kartelu, ki združuje industrijo vseh vrst in izvira še iz časov takoj po prvi svetovni vojni. Ko je v Nemčiji začel rasti nacizem in je bilo slutiti, da se bliža vojna, so se industrialci z obeh strani oceana skrivaj združili. V Nemčiji in v ZDA so bila podjetja, ki so bila v primernem času in državi na videz nemška, potem pa, ko se je to pokazalo za manj primerno, ameriška. V resnici pa so se dogovorili, da bodo pač proizvajali tisto, kar svet tisti trenutek najbolj potrebuje. Med vojno je bilo to orožje. Država, kjer ga je bilo najprimerneje izdelovati, pa je bila Nemčija, ker je imela na voljo ogromno zastonj delovne (suženjske) sile. Griffin pravi, da je bil v vse to vmešan tudi Hitler, ki pa je bil samo eden od izvajalcev svetovnih bogatašev. V jedru tega kartela naj bi bila tudi proizvodnja zdravil.
Dve zgodbi
Kakorkoli, proizvodnja sodobnih zdravil za zdravljenje raka je precej donosen posel. In smo spet pri tem, da naj bi imela kemoterapija učinek samo pri treh odstotkih bolnikov. Poglejmo znane ljudi: Steve Jobs je imel raka trebušne slinavke skoraj 20 let, preden je umrl. Najprej se je zdravil alternativno, se pravi z vitamini, encimi, z naravnimi snovmi torej. Šele dosti pozneje je pristal na operacijo in nekaj eksperimentalnih terapij, na koncu pa še na presaditev jeter. Dve leti pozneje je umrl.
Patrick Swayze je imel raka prostate. Sicer je slišal za alternativne možnosti, vendar ni pristal nanje, temveč zgolj na znanstveno priznano terapijo. Od postavitve diagnoze je živel samo 18 mesecev. Zdravil se je s kemoterapijo in z obsevanjem.
To sta samo dve zgodbi, dve usodi, povedani zelo na kratko. Poznamo tudi ugovore o počasi in hitro napredujočem raku trebušne slinavke. Toda Stevu Jobsu so napovedali, da bo živel le še kratek čas, ko so mu povsem slučajno pri CT-slikanju odkrili raka v zgodnji fazi. Pa je živel še 20 let. Dr. Gonzalez pravi: »Zdravnike tako imenovane znanstvene medicine vsi občudujejo in jih imajo za heroje, češ, delali so noč in dan, naredili so vse za slavnega bolnika, a je vseeno umrl. Če ga zdravi naravni zdravilec, sicer zdravnik, pa je človek umrl zaradi mazaštva.«
Vsak po svoje, vsi za dobiček!
Dejstvo je, da vsaka industrija svoje izdelke dela za to, da bi jih prodala. In sicer čim bolje, da bi imela čim več dobička. V tem se tako znanstvena kot alternativna industrija raka popolnoma nič ne razlikujeta. Samo metodi za to, da prepričujeta ljudi, imata različni. Znanstvena se menda opira na znanost (ljudje o tem čedalje bolj dvomijo, saj je rezultate raziskav vedno mogoče prikrojiti), alternativna pa ljudi prepričuje z naravnimi učinkovinami, ki jih ni mogoče patentirati in so bistveno cenejše od uradnih zdravil. Pa tudi manj strupene, čemur ljudje vse raje prisluhnejo. Moti pa, kadar čisto na koncu izredno prepričljivega besedila sledi izdelek, pa naj bodo to pripravki ali knjiga, ki vam jo poskuša prodati. Torej, dokler ne pridete do konca besedila (mislimo seveda na spletne objave), ne boste izvedeli, kaj vas lahko »čudežno reši«. Oziroma boste to izvedeli, če plačate toliko in toliko. Potem so pa zraven še zvijače iz televizijske prodaje, »če kupite tole v naslednji uri, boste brezplačno dobili še tole«, in tako naprej.
Tudi če so te terapije, priporočila ali karkoli že dejansko učinkoviti, jim zgoraj opisano jemlje skoraj vso verodostojnost. Na srečo se Griffin ne gre tega. Zato pa pripoveduje zgodbe ljudi, ki so bili v terminalni fazi, zdaj pa so že vsaj deset let še živi, medtem ko njihovih zdravnikov, ki so jim napovedovali kruto usodo, morda ni več na tem svetu.
Veliko uradnih zdravnikov se navdušuje nad laetrilom. Prav tako veliko je tudi spletnih strani, ki so dokaj zanesljive (verodostojne) in na katerih rakavim bolnikom toplo priporočajo zdravljenje z njim. Strokovnjakinja, ki je ocenjevala zdravljenje Steva Jobsa (med drugim je rekla, da bi moral iti ob odkritju bolezni na operacijo, šele potem začeti naravno zdravljenje), pravi, da bi mu verjetno pomagal prav laetril. Zanimivo je, da ga v Rusiji že desetletja uporabljajo brez pomisleka. Do prepovedi (leta 1978) se je z njim v ZDA zdravilo okrog 70.000 bolnikov. Ni pa podatka, kako dolgo po tem so še živeli.
Koščice marelic so bogastvo
Mi ga pa mečemo stran. Tudi v naši reviji smo že nekajkrat pisali o plemenu Hunza, ki živi v goratem predelu Pakistana in sploh ne pozna raka. Menda je tam drevo marelice največje bogastvo, ki ga lahko nekdo ima. Koščic tega okusnega sadeža nikoli ne vržejo stran, temveč jih pazljivo zdrobijo in pojedo jedrce. Se pravi, da vse življenje uživajo laetril.
Kot rečeno, vsak človek izbira in se odloča sam. Verjetno je res tudi to, da ni vsako zdravljenje primerno za vsakogar. Eden od naturopatov pravi: če se boste odločili za naravno zdravljenje, bo to tako, kot če bi v avto nalivali gorivo; če pa pri tem ne boste spremenili svojega sloga življenja (prehrana, gibanje, stres), bo tako, kot če bi v to gorivo nalili vodo. Rak vam pove predvsem, da je treba nekaj spremeniti. Večinoma ta »nekaj« pomeni kar veliko, zato ni veliko ljudi, ki bi pri tako drastičnih spremembah tudi vztrajali.
