K Zvezdani smo se povabili na obisk, da skupaj z njo užijemo njene najljubše kotičke, preden se vrne k delu, ki ga je na posestvu nad Želimljami obilo. Obdelovanje vrta, skrb za hišo, živali, kuhanje, pospravljanje, urejanje ... K sreči še vedno oziroma ponovno živi doma njen najmlajši sin Lan, ki je res zelo prijazen fant. Ko se Zvezdana in Mateja fotografirata, prisede k meni, mi pove, kakšnega posla se je lotil z dekletom, ki je veganka, prinese mi krožnik okusnih sladic, ki jih je pripravila, in prijetno klepetava v senci pod ogromno streho, ki pokriva letno kuhinjo, odprto ognjišče, kamin, dva nadvse udobna kavča, kjer včasih počivajo trije psi, včasih pa prebivalci te hiše ali številni gosti, ki obiskujejo Zvezdano, ker ima pač rada ljudi. Lan mi potoži, da jih je včasih kar preveč, da se jim rajši umakne, Zvezdana pa se jih nikoli ne naveliča. Pod to ogromno streho je tudi dolga lesena miza, ki jo je, mimogrede, naredil lastnoročno iz domačega lesa Zoran, Zvezdanin mož, za njen rojstni dan, z ničkoliko različnimi, udobnimi, starinskimi stoli. Za res veliko ljudi. Zvezdana si želi, da bi morda kdaj v prihodnosti ljudje dejansko hodili k njej na pogostitve, ki bi jih pripravljala Lan in njegova Eva. Onadva sta za zdaj zadovoljna s pripravljanjem hrane za različne dogodke, od porok do večdnevnih konferenc.
Gospodarica. Srce in duša te posesti visoko nad Želimljami pa je – seveda – Zvezdana. Kamorkoli gre, ji zvesto sledijo trije psi, celo mački so radi v njeni družbi. Vsi želijo njeno pozornost, njeno roko za božanje. Zvezdana je gospodarica. Z užitkom vdihava svež zrak, ki ga ne kvarijo avtomobilski izpuhi, z veseljem nam pokaže vse najlepše razglede, svojo zemljo, do kamor ti seže oko.
Hiša na hribu. Pred mnogimi leti se je sprehajala prav tukaj s svojima dvema sinovoma, tretjega, Lana, še ni bilo. Vsak dan ju je peljala ven iz Ljubljane, vsak dan so pohajali po gozdovih, se igrali, raziskovali. Tako je nekega dne zavila prav na ta hrib, našla staro hišo, ki je stala na njem, si jo zapomnila in jo pokazala možu Zoranu. Ta se je prav tako zaljubil v posestvo, rekel je: »To bo nekega dne naše!« In kar sta se odločila, sta tudi izpeljala. Nekaj let sta samo hodila k hiški, se pogovarjala, kupovala ... »Nekega dne je moj mož zakopal lopato in z veliko dela, veliko odrekanja, to so bila težka leta, sva uspela. Hvaležna sem za to izkušnjo, za vselitev v nedokončano hišo. Vsak dinar sva obrnila. In zdaj živimo tukaj že 13 let. Aktivirali smo vrt, Lan je odrasel tukaj, navezan je na živali, z Evo skrbita zanje. Imamo škotsko govedo, lame, osle – lani se je skotilo pet mladih osličkov, kar pomeni, da se dobro počutijo tukaj, imamo tudi konje, koze, kokoši, gosi ... « Kupila sta torej posestvo in tako rekoč s svojimi rokami zgradila hišo, letno kuhinjo, nadstrešek, garaže, lope za živali, ograje ... Danes uživata sadove svojega dela, ki pa seveda ni nikoli končano. Še vedno ga je ogromno. In Lan jima pridno pomaga. Kdaj pa kdaj tudi drugi sin, Maj. »Niti en dan še nisem obžalovala, da sem prišla sem. Tudi kadar je težko priti na ta hrib, kadar je sneg, kadar ne vem, kako bom naslednji dan prišla v dolino, v gledališče. Vedno mi nekako uspe.«
Sem bogat človek. »Lahko živim v mestu, med ljudmi, intenzivno, čustveno ..., potem pa pridem sem, tukaj bi lahko bolj uživala, a ne vem, ali je v tem smisel življenja. Da bi samo sedela in gledala. Užitek je, da nekaj narediš, da vidiš, kako je nekaj zraslo za tabo, da si nekaj uredil. Saj si vzamem trenutke za premor, za užitek. A ne hrepenim po buljenju v zrak, po poležavanju, ležečega užitka mi ne manjka. Če pa moram kaj prebrati za svoje televizijske oddaje, se počim na travo in prebiram.
Več v reviji Zarja Jana št. 7, 14. 7. 2020
