Namesto da bi se od silnih naporov zrušila, na kar so na prvi tekmi čakali vsi, je našla šport, ki jo osrečuje in ji daje kruh. Doktorski študij aplikativne fizike na slovitem Stanfordu – pri komaj 22 je bila soavtorica znanstvenega članka v ugledni reviji Science – je zato dala na čakanje, saj so jo osupljivi športni rezultati pripeljali med profesionalce. Teki z ovirami, ki jih oglašujejo kot 24 ur pekla, so ji v veselje, napor je zanjo užitek, osupljiv razgled na zahtevnem gorskem teku, po ravnih cestah sploh ne mara teči, pa čudovita nagrada.
Vedno manj je trenutkov, ko bi jo preplavili občutki krivde, ker nima »prave« službe in se lahko fotografira v prelepih kotičkih v naravi sredi delovnega tedna. Težko ji je bilo preklopiti, da ne vstane ob 6. uri zjutraj in gre v službo, da je včasih pomembneje, da se naspi in gre teč malce pozneje. Ampak zgodi se, da so prav njene fotografije spodbuda za druge, da se po delu spravijo k telesni aktivnosti.
Glava je rekla: stop! Študij ni mogel zapolniti vseh delčkov v njenem življenju, kar ni čudno za mlado žensko, ki so jo pri dveh letih postavili na smučke in je nato enajst let trenirala gimnastiko od štiri do šest ur na dan. »Bila sem pretrenirana, kot bi se mi zgodila mentalna blokada ter bi izgubila mišični spomin. Pol leta pred dokončnim slovesom od gimnastike sem se na preskoku zaletela in zelo padla. Po tistem sem si hotela vajo pred izvedbo vizualizirati, pa sploh nisem vedela, kaj moram narediti! Kot bi se mi iz spomina zbrisalo, kar sem se dotlej naučila. To ni bil nekakšen hipni 'black out', ampak je kar trajalo in s trenerjem sem lahko en dan, na primer, naredila zgolj en skok, naslednji dan mi ni šlo nič, drugič je bilo zopet vse v redu – bilo je zelo težko. In potem se mi je pred kvalifikacijami za olimpijske igre v Pekingu čisto vse sesulo – niti stoje nisem znala več narediti! Kot da bi se po toliko dejanskih padcih in forsiranju telesa možgani uprli, češ, tega se ne gremo več! Kot da bi moje telo na tak način zaščitilo samo sebe, saj se sicer ne bi nikoli ustavila.« Ker slovo od gimnastike ni bila njena zavestna odločitev, protestiralo je njeno telo, ji tega ni bilo lahko sprejeti.
»Tudi s psihološko pomočjo sem poskušala, vendar se o tem ne govori veliko, to ni preveč raziskano področje in ne znajo ustrezno pomagati. Pa nisem edina gimnastičarka, ki se ji je zgodilo kaj takega. Tudi smučarskim skakalcem se oziroma pri drugih nevarnih športih – ko enkrat padeš in se zaveš, kako nevarno je, je to zavedanje težko spraviti iz glave. Pri gimnastiki se učiš vaje kot celote, in če začneš vmes preveč razmišljati, se je zelo težko vrniti, saj možgani ne znajo vaje shraniti po delčkih,« razlaga izjemno težko, a zanimivo poglavje svojega življenja Rea Kolbl.
Več v Zarji, št. 4, 22. 1. 2019