Zakaj svoje življenje spakirati v dva nahrbtnika, oddati stanovanje, pustiti posel in se podati po svetu ter pomagati tistim z roba družbe? »Posel, ki sva ga opravljala, naju je puščal prazna. Začela sva razmišljati, da čas neznansko hitro beži in samo s prsti bova tlesknila, pa jih bova imela že 60. Kaj bova videla, ko bova pogledala nazaj? Naju bo navdajalo s ponosom ali bo to puščava oziroma zgolj neka gonja za denarjem,« odgovarja Nace.
Če bi nadaljevala ustaljeni ritem podjetnikov, ki jima v resnici sploh ni šlo slabo, bi pri oziranju nazaj ne bila preveč zadovoljna. Vendar sta v novem življenjskem slogu združila stvari, ki sta ju veselili že prej: potovanje in prostovoljstvo. Nace je eno leto delal in živel v skupnosti Barka, v gospodinjstvu skupaj z ljudmi z motnjami v duševnem razvoju, v različne aktivnosti se je vključeval tudi na onkološkem inštitutu, Silva pa je kot študentka delala z mladimi v mladinskem centru.
Na svetu je več upanja, kot se zdi. »Zdelo se nama je, da predvsem dnevni mediji ljudem neupravičeno slikajo zgolj črno sliko sveta. Ljudem sva hotela pokazati, da je na svetu več dobrega, več dobrih ljudi in več upanja, kot si mislimo.« Tako sta si začrtala pot, si zastavila delo v različnih dobrodelnih skupnostih, kjer bi živela, delala in hkrati zbirala denar za njihovo delovanje – zato sta ustanovila društvo Operando – ter o vsem pisala. To sta tudi storila, pišeta blog (www.operando.org), izdala pa sta tudi dve knjigi – prva opisuje zgodbe s poti po Evropi, druga pa njuno azijsko izkušnjo.
Njuna prva postaja, potem ko sta škatlo z zimsko garderobo pustila pri prijateljih, je bila Italija. Ker se na njuno elektronsko pošto pri skupnosti Barka v predmestju Rima niso odzivali, sta kar potrkala na njihova vrata in naletela sta na prijazna ušesa. Pripravljeni so ju bili sprejeti in tam sta pomagala osebam z motnjami v duševnem razvoju, Silva se je spotoma ob pomoči upokojene učiteljice učila italijanščino, zbirala sta denar in ostala dlje, kot sta nameravala. Po treh mesecih ju je pot vodila v Torino, kjer sta v velikem bolnišničnem kompleksu delala na oddelku za starostnike: medicinskim sestram in negovalcem sta pomagala pri vsakodnevni negi starostnikov. »Spopadajo se z grozno kadrovsko podhranjenostjo, osebje je izčrpano, izgorelo, ritem dela je zelo hud. Občudovala sva vse zaposlene, ki tam delajo za nizke plače,« pripoveduje Nace.
Drugi obraz Evrope. V Parizu sta našla streho pri Slovenski katoliški misiji in pomagala pri razdeljevanju hrane brezdomcem. Neskladje med revščino in bogastvom ju je pretresel. »Nedaleč od turističnega blišča Eifflovega stolpa na ulicah šotorijo brezdomci, med njimi tudi otroci. Tega nisva pričakovala. Srečevala sva zelo različne ljudi, ki delijo hrano na štirih lokacijah v Parizu, midva sva jo na jugu Pariza, in zelo naju je presenetila struktura prostovoljcev. To niso samo Francozi, ampak tudi begunci, ki jih hitro radi obtožimo, da živijo na račun države. Srečevala sva mlade in stare, različnih veroizpovedi in ras – združeni v pomoči ljudem, odrinjenim na rob. To je bila močna lekcija za naju oba!«
V Parizu sta spoznala drug obraz razvite Evrope, ob čemer je Silva razmišljala tudi o Sloveniji. »Kar se tiče urejenosti, imamo res srečo, zaradi naše majhnosti je lažje organizirati stvari, vendar se preveč smilimo samim sebi in ne znamo ceniti tega, kar imamo. Predvsem pa je žalostno, da ne znamo sodelovati – preveliki individualisti postajamo. Privoščljivost in nevoščljivost se drugje ne kažeta tako izrazito, ljudje več sodelujejo. Imamo vse možnosti, da bi se imeli lepo, samo premostiti moramo to naše vrtičkarstvo!«
Zimo sta nameravala preživeti brez bunde – na Portugalskem, a višja sila je imela druge načrte – kazalec je usmerila v Ukrajino! V Barceloni sta se vkrcala na ladjo za Rim, tam še nekaj časa delala v skupnosti Barka, počakala na zimsko garderobo iz Slovenije ter se naposled odpravila v Kijev, na minus deset stopinj!
Brezdomci, veliko darilo. S slovenskimi misijonarkami, Marijinimi sestrami, sta obiskovala brezdomne bolnike v bolnišnici, pomagala pri negi, pri čemer so jim izkušnje iz Italije prišle zelo prav, ter delala v zavetišču za brezdomce. To je bilo zaradi nizkih novembrskih temperatur precej obiskano. Nace priznava, da ju je Ukrajina kar zaznamovala.
Več v Zarji, št. 19, 8. 5. 2018
