Močnejši so kompleksi, manj imamo svobode, možnosti za odločanje. Ko nas preplavi energija kompleksa, se začnemo odzivati iracionalno, kar pozneje pogosto obžalujemo. Toda čeprav vemo, kako uničevalno ravnamo, si ne moremo pomagati. Kompleks je namreč nevzgojljiv; razumsko ga ni mogoče ničesar naučiti! Kompleksi se obnašajo kot instinkti, saj se pojavljajo spontano kot odgovor na specifične izzive, na primer ob nekaterih življenjskih situacijah ali ob nekaterih osebah. Odziv nanje v človekovi psihi traja veliko dlje kot situacija, ki jih je izzvala.
To, kar komplekse ohranja, so obnavljajoče se življenjske situacije s podobnimi neprijetnimi čustvi. Kompleks je sestavljen iz primarnega jedra (pradogodka) in množice kasnejših (sekundarnih) dogodkov. Jedro kompleksa raste vse življenje, ko okrog sebe asociativno zbira podobne negativne izkušnje in prepričanja. Kompleksi oziroma čustvene sheme izkrivljajo naše zaznave in ustvarjajo popačeno podobo resničnosti, odločajo o tem, da vidimo in delujemo samo tako, kot je zapisano v shemi in zakodirano v nevronskih povezavah v možganih. Pod vplivom shem se včasih do nerazpoznavnosti spremeni človekova osebnost. Čustvene navade se utrjujejo s ponavljanjem po določenem zaporedju, od zaznave in občutka do odziva in dejanja.
Vse komplekse je mogoče ozdraviti – a da se začnemo načrtno poslavljati od njih, jih moramo seveda najprej prepoznati. Naj vam jih predstavimo.
OSEBNI KOMPLEKSI
Osamljenost (zapuščenost)
»Ostal/-a bom sam/-a, vsi so me zapustili.« V človeku je nenehno podzavestni strah, da bi ga bližnji zapustili, da bi jih izgubil. Vsaka možnost, da bi ostal sam, izzove globoko žalost in občutek osamljenosti. Prepričanje je lahko posledica konkretne izkušnje v otroštvu, če na primer izgubimo starše, ali zgolj simboličnih izgub, denimo nenehnih selitev. Ker človek povsod vidi znamenja, kako ga drugi zapušča(jo), stalno potrebuje zagotovila, da je odnos varen in trden; nikoli tudi ne more biti sam, vedno mora imeti nekoga poleg sebe in razvijejo se lahko zelo močne oblike navezanosti. Kompleks je lahko povezan tudi z občutki ljubosumja ali manjvrednosti in odrinjenosti.
Prikrajšanost (razočaranost, prizadetost)
»Mojih želja ne bo nikoli nihče opazil, kaj šele izpolnil.« Iz podzavestnega prepričanja prikrajšanosti izvira jeza, predvsem pa globok občutek razočaranosti, užaljenosti, zagrenjenosti in samopomilovanja, saj človek nikoli ni ali ne bo deležen prave pozornosti in razumevanja. (V otroštvu ni dobil nečesa, kar si je zelo želel, ali je dobil prepozno in v drugačni obliki.) Četudi se mu želje izpolnijo, ni nikoli povsem zadovoljen, saj nima občutka, da je dobil dovolj (in pravočasno). Zaradi takega ravnanja druge odbija. Ljudje s to shemo pogosto izbirajo poklice, v katerih skrbijo za druge, saj raje skrbijo za druge, kot da bi bile njihove želje ali potrebe spregledane in bi morali znova podoživeti bolečino prikrajšanosti.
Podrejenost (upornost)
»Vedno obvelja tvoja volja, moja nikoli.« Zaradi potlačenih in neizraženih želja nastopi frustracija podrejenosti, ki se lahko stopnjuje v prikrito jezo (zamero in odpor, zavračanje). Ljudje s to shemo so navajeni, da jim drugi ukazujejo, s čimer pa se v resnici ne strinjajo. Prizadevajo si, da bi drugim čim bolj ugajali. Lahko pa delujejo tudi povsem nasprotno: postanejo popolnoma neodgovorni in arogantni. Razvijejo močan odpor zoper občutek, da so nadzorovani, od tod izvira njihovo stalno uporništvo in nasprotovanje vsemu, kar jih utesnjuje in od njih nekaj zahteva. Ta kompleks se pojavlja tako v osebnem kot družabnem okolju.
Nezaupljivost (sumničavost)
»Nikomur ni mogoče zaupati.« Shema je nastala kot posledica čustvenega in/ali fizičnega nasilja ter zlorab (tudi spolnih); človek s takšnimi izkušnjami iz otroštva bo imel kot odrasel stalni podzavestni strah pred zaupnostjo, bližino in intimnimi stiki, ker bi lahko bil izdan, prevaran, zlorabljen; pred drugim se bo zelo težko sprostil. (Ljudje s tem kompleksom so v socialnem kontekstu pogosto pripadniki »teorije zarote«.)
Manjvrednost (sramežljivost, nepriljudnost)
»Ljubezni in naklonjenosti si ne zaslužim, ker sem preslab/-a.« Prepričanje je posledica negativnih izkušenj, ko so bili starši ali skrbniki do otrok pretirano kritični, podcenjevalni, žaljivi, poniževalni in zaničevalni. Občutek sramu in ponižanosti se pojavi vsakič, ko se pojavi možnost, v kateri bi se lahko razkrile človekove pomanjkljivosti, drugi pa bi ga kritizirali in zaničevali. Oseba verjame, da se bodo drugi, če ga bodo zares spoznali, odvrnili od njega. Shema se lahko kaže na dva načina: oseba se skriva in se ne da zlahka prepoznati; drugi način pa je, da svoje občutke manjvrednosti skriva pod masko ošabnega predrzneža.
KOMPLEKSI SOCIALNE NARAVE
Odrinjenost (nesprejetost)
»Saj ne spadam mednje.« Ali: »Nisem tak/-a kot oni, zato me ne marajo.« Človek s to shemo se izogiba okoliščinam, v katerih bi znova občutil bolečino zavrnjenosti, nesprejetosti, odpadništva, izločenosti iz skupine, kar lahko včasih privede do radikalnega omejevanja vseh družbenih in družabnih stikov. Shema pa se lahko razvije tudi v nasprotni obliki, ki pomeni močno identifikacijo z vlogo izobčenca, s čimer človek poveličuje in kompenzira podzavestni občutek odrinjenosti in odpadništva.
Ranljivost (zaskrbljenost, preobčutljivost)
»Zgodilo se bo kaj hudega.« Ali: »Življenje je nevarno!« Temeljni občutek tega kompleksa je povezan z izgubo nadzora, s pričakovanjem nečesa neobvladljivega in grozljivega. Človek spreminja vsakdanje bojazni v napovedi bližajočih se katastrof. Kot otrok je prepričanje »življenje je nevarno« prevzel od staršev, ki so se zanj pretirano bali in ga kar naprej svarili pred nevarnostmi. Kot odrasel lahko podzavestni občutek ranljivosti doživlja na kateremkoli področju življenja, od zdravja do finančnih naložb. Ljudi s to shemo stalno preganja strah zase (pogosto so hipohondri) in za druge, ki jih želijo obvarovati pred nevarnostmi (pretirano so skrbni). Povsod hočejo imeti občutek varnosti, trdno zagotovilo, da je vse v redu. Zaradi potrebe po varnosti se lahko odpovejo vsem dejavnostim, ki bi pomenile kakršnokoli tveganje, ali si izmislijo absurdne vraževerne »obrede«, na primer tako, da trikrat preverijo, ali so vrata res zaklenjena. Nekateri ljudje s to shemo razvijejo povsem nasproten način vedenja. Da bi prikrili podzavestni strah pred propadom, se namerno ukvarjajo z rizičnimi dejavnostmi, tveganim načinom življenja in izzivanjem usode.
Neuspešnost (nesposobnost)
»Nisem dovolj dober/dobra.« Ali: »Saj nisem sposoben/sposobna.« Občutek neuspešnosti spodbujajo pretirano kritični starši, ki imajo otroka za nekoga, iz katerega ne bo nikoli nič. Četudi kot odrasel v življenju veliko doseže, ga vseeno stalno razžira občutek, da ni dovolj dober. Kompleks izvira iz nenehnega primerjanja z drugimi otroki ali zelo uspešnimi starši. Medtem ko se shema manjvrednosti razvije iz občutenja osebne pomanjkljivosti na intimnem področju (nismo vredni ljubezni), se shema neuspešnosti razvije na socialnem področju (šola, delo, kariera), kjer se cenijo dosežki. Ker človek nenehno dvomi o sebi, zadeve odlaga, dokler ni prepozno, ali pa si že vnaprej pripravi izgovor za neuspeh in se stvari raje sploh ne loti.
Perfekcionizem (dovršenost, popolnost)
»Biti moram popoln/-a, sicer me ne bodo imeli radi.« Osebe s to shemo se kot otroci trudijo, da bi bili najboljši, sicer bi lahko izgubili ljubezen in pozornost staršev, kasneje v življenju pa se trudijo zato, a bi ohranili ljubezen in odobravanje drugih ljudi. Na svet gledajo skozi leče neuresničljivo velikih pričakovanj. Povsod se ženejo, da bi bili najboljši. Pri tem so nepopustljivi. Kot deloholiki delajo več, kot bi bilo treba, ker hočejo zatreti vsako možnost, da bi jih drugi kritizirali. Vidijo le, kar so naredili narobe. Nikoli se ne počutijo dovolj dobrih. Ker povsod stremijo k popolnosti, hitro postanejo razdražljivi in nestrpni. Zelo kritični so tudi do drugih. Vedno iščejo napake. Kompleks dovršenosti ubija smisel za humor in sproščenost.
Privilegiranost (upravičenost, razvajenost, narcisoidnost)
»Upravičen/-a sem do vsega, kar si želim.« Človek s tem kompleksom je prepričan, da ima poseben status. Postavlja se nad druge in se čuti večvrednega. Shema ima lahko dva izvora. Prvi izvor je razvajenost v otroštvu: z otrokom ravnajo kot s princem/princesko, starši mu v vsem ustrežejo ali pa ga poveličujejo zaradi neke posebne lastnosti (talenta, lepote), kar povzroči, da se otrok začne pretirano istovetiti s to posebnostjo (z narcisoidno prevzetnostjo), sicer bi izgubil ljubezen staršev, zato tudi kot odrasel ostaja otročji in sebičen. Drugi izvor sheme je prikrajšanost za čustveno pozornost ali pomanjkanje materialnih dobrin v otroštvu; kot odrasel je prepričan, da mu zdaj kot nadomestilo pripada vse, kar si zaželi. Ljudje s tem kompleksom ne znajo biti potrpežljivi in samodisciplinirani. Če jim drugi kaj odklonijo, postanejo arogantni, sami pa drugim le redko ugodijo. Prav tako ne morejo sprevideti, kako s svojo sebičnostjo negativno vplivajo na druge.
