Ali s tem, ko nadziramo svoje misli, res izboljšamo kakovost svojega življenja? Ali v resnici sploh lahko nadzorujemo misli ali je to zgolj še ena od zapovedanih iluzij?
V duhovnosti se pogosto poudarja le pomembnost intuicije in občutkov, premalokrat pa to, da sama intuitivna sporočila, če ne bi bil pridružen razum, sploh ne bi imela smisla in pomena. Nobena intuitivna zamisel se ne bi mogla fizično udejanjiti brez sodelovanja razuma.
Prav tako je velika težava, da se močno zapletemo zgolj v razum, ne da bi bili sposobni intuitivnega vpogleda v zadevo in čutenja. Torej gre za to, da se je treba naučiti skladno uporabljati intuicijo in razum.
Nevednost ni opravičilo
Razum je najčudovitejše in najdragocenejše orodje človeka. Žal pa nas nihče ni naučil, kako se ga uporablja. To je tako, kot da bi dobili najmodernejšo in najzmogljivejšo napravo brez navodil za uporabo. Večina ljudi tako ne bi vedela niti, kako se vključi, kaj šele to, kako se uporablja.
Predstavljajte si, da imate najhitrejši avto, vi pa nenehno vozite samo 5 km/h, in to zgolj po vam poznanem območju. Na takšen način večina ljudi uporablja svoj razum. Uporabljajo torej le zelo majhen odstotek svoje najzmogljivejše opreme in se močno oklepajo mej poznanega.
Uporaba vašega razuma gre lahko v neverjetne razsežnosti, vi pa ste se zaradi nevednosti zamejili v »25 kvadratnih metrov«.
Moja mami mi je že kot dekletu govorila, da nevednost ni opravičilo. Torej se je treba naučiti videti stvari. Predvsem je treba videti in prepoznati meje, ki so zasejane v našem razumu. Dokler ne znate videti teh mej, jih niti ne boste sposobni preseči. Ni se treba ubadati s tem, od kod, zakaj in kako je prišlo do njihovega nastanka. Meje tam pač so, od vas pa je odvisno, ali boste sami sebe še naprej zadrževali znotraj njih.
Nič ni, kot se zdi
Če hočemo začeti uporabljati razum v vseh njegovih razsežnostih, bomo morali znati prestopiti meje »logičnega«. Vse, kar se vam zdi logično, torej tvori vaše ograje, ki vas zamejujejo.
Prvo, najpomembnejše zavedanje, s katerim se morate spoznati, je, da v resnici nič ni tako, kot mislite, da je. Pomembno se je naučiti podvomiti o vsaki trditvi, v katero ste verjeli. Ne gre za to, da se poskušate iz enega prepričanja prestaviti v drugo – tako boste zgolj eno mejo oziroma ogrado zamenjali z drugo. Dvom je tisti, ki podira vaše ograde. Navajeni ste, da se opirate na določene trditve. Znotraj trditev, v katere verjamete, se počutite varne. Posledično pa ste do trditev, v katere verjamete, tudi zelo zaščitniški in jih na vsak način poskušate tako ali drugače zagovarjati.
Če vas kdo spodbudi k temu, da bi podvomili o njih, se ponavadi odzovete z jezo, ki je vsekakor posledica strahu – strahu pred neznanim. Ljudje se bojijo spustiti svoje ograde, saj se bojijo neznanega. Zato raje vse življenje živijo v iluziji »poznanega«, kot pa da bi se soočili z neznanim. Večina ljudi si ne bo nikoli dovolila prestopiti praga »logičnega«, ki vodi k neznanemu. Večina si nikoli ne bo dovolila osvoboditi vseh spon, ki so vezane na »logično« in poznano doživljanje sebe in življenja.
Zavedajte se tudi, da postopkov in načinov, ki bi vam lahko pomagali prestopiti meje logičnega in poznanega, ni. Pri vsem tem gre zgolj za odločitev posameznika. Vse skupaj je v resnici zelo preprosto in otročje lahko. Le upati si morate.
