Veliko ljudi pripoveduje, da so ob obsmrtni izkušnji videli sami sebe, kako gredo skozi tunel proti svetlobi.
Mnogi tudi pripovedujejo, da so se videli, kako lebdijo, se nahajajo v svetlobi med preminulimi svojci, gledajo svoja mrtva telesa, ali pa so na nekem čudovitem kraju, kjer ni bolečine in žalosti – v prostoru, kjer jih nič več ne boli in ne obremenjuje. Občutijo ljubezen, mir in spokoj.
Sodeč po pričanjih, bi veliko dušic tam kar ostalo in se ne bi vračale na zemljo. Toda očitno res ni bil njihov čas. Le doživeli in okusili so večnost na drugi strani. Dušna naloga na zemlji pa še ni bila dokončana.
Dosti ljudi po taki izkušnji spremeni mišljenje o življenju, svoj sistem vrednot in način razmišljanja ter razvije nove in boljše navade. Veliko jih s seboj prinese razne darove, kot sta jasnovidnost ali medijstvo, vidijo mrtve duše ali jih slišijo, so bolj odprti in dovzetni; kar je bilo prej zanje nevidno, postane vidno, čutno in slišno.
Večino je »rešila« oziroma jih nazaj v tuzemsko življenje pripeljala ista sila oziroma dejstvo – ljubezen. Odtenkov ljubezni je seveda veliko: ljubezen do svojcev, ki smo jih v trenutku klinične smrti že zapustili, ljubezen preminulih do nas in seveda naša ljubezen do njih, ljubezen do življenja, ljubezen do sebe in ljubezen do stvarstva vsega življenja. Spoznali so, da zlo in sovraštvo ni pot do večnosti, temveč je to ljubezen. Ljubezen je prava pot človeštva.
PRIČEVANJA
Zame obsmrtne izkušnje niso uganka, verjamem vanje, saj sem v svoji dolgoletni praksi hipnoterapevta iz prve roke, od svojih klientov, slišal veliko zgodb iz onstranstva. Naj nekaj izsekov iz teh delim z vami …
– »Klinično sem bil že mrtev, videl sem, kako grem skozi tunel proti nekakšni svetlobi.«
– »Gledala sem sebe in medicinsko osebje v operacijski sobi. Lebdela sem nad svojim telesom in opazovala, kako me oživljajo.«
– »Stala sva sredi ceste, jaz in partner. Imela sva prometno nesrečo. Gledala sem sebe, kako ležim negibna na cesti, on pa je bil ukleščen za volanom. Rekel mi je, da se ne bo vračal, jaz pa naj grem nazaj, ker najin otrok potrebuje mater in njeno skrb.«
– »Izgubil sem ženo, ki se je dolgo bojevala z boleznijo. Trideset let sva bila skupaj. Pogrešam jo in želim si čim prej umreti, da grem k njej. V sanjah sem šel do nje, a me je odrinila in rekla, da še ni prišel moj čas.«
– »Zaradi žalosti, prevare in izdaje si želim umreti, grem. 'Ni še tvoj čas,' mi reče preminula babica, me vrne nazaj in ne spusti naprej po poti v onstranstvo.«
– »Šel sem v trgovino in medtem doživel zastoj srca. Zgrudil sem se in se kasneje zbudil na travmatološkem oddelku. Kasneje se spomnim, kako sem v rešilnem vozilu sedel poleg svojega ležečega telesa, priklopljenega na aparate za oživljanje, in opazoval medicinsko osebje. Vem, da sem se takrat odločal, ali naj se vrnem v telo ali naj grem naprej in zapustim zemljo. Prevladala je ljubezen do doma čakajoče žene in dveh otrok. Čakali so me doma, kdaj bom prišel iz trgovine, imeli naj bi kosilo. Odločil sem se, da se vrnem. Spoznal sem, da me je rešila samo njihova ljubezen in da je vredno živeti zanje. Spoznal sem, da je družina največje bogastvo. Odslej bom več časa preživel z njimi in jim vsak dan povedal, da jih imam rad. Ne bom več toliko zaradi službe in denarja odsoten od doma.«
– »Doma sem se sprl z ženo. Odpeljal sem se od doma in jezno, s preveliko hitrostjo dirjal po avtocesti. Zgodila se je prometna nesreča. Jaz sem bil povzročitelj. Umrl sem. Žalosten sem, ženi se želim opravičiti in ji povedati, da jo ljubim. Kako naj to storim, če pa so me odpeljali v mrtvašnico oziroma ne vem kam? Vse bom poskusil, da se vrnem. Gledam sebe, v bolnišnici prekritega z mrtvaško rjuho. Daj, prosim, oživi. Bog, prosim te, pomagaj mi. Vem, kaj sem zakrivil, želim nazaj k ženi in ji reči, da ljubim samo njo in da mi pomeni vse na svetu. Ne želim še iti na drugo stran. Raje tavam na zemlji, kot da grem tja. Ne grem, tudi če na zemlji tavam sto let ...«
In zgodi se čudež, eden na tisoče primerov. Duša gre nazaj v telo …
