Čeprav so Nezemljani v našem razvoju naredili velik korak, gensko spremenili tako nas kot živali in rastline, nas naučili delovanja, spretnosti, nam dali znanje, kot so matematika, astronomija, kmetijstvo, gradbene sposobnosti, nam dali pisavo … so to naredili z namenom, da nas izkoristijo za svoje potrebe, saj so bili kolonizatorji.
Za njimi so prišli in še prihajajo Nezemljani, da bi nam bili v pomoč pri razvoju. Ti naslednji obiskovalci našega planeta so bili avatarji, kot so Lao Tse, Konfucij, Zaratustra, Krišna, Buda, Jezus, Mohamed, Meher Baba in nekateri sodobni, na primer Sai Baba.
Avatarji prihajajo na naš planet s povsem drugimi nameni, kot so jih imeli kolonizatorji in bitja, ki se implantirajo v človeka in živali. Vesolje je v svojih temeljih vedno polarno in nam ponuja oboje – tako tisto, kar nas omejuje, kot tisto, kar nam je v pomoč pri preseganju omejitev. Omejitve so za nas izziv. Ko jih zmoremo preseči, napredujemo. Ob tem imamo svobodno voljo in se sami odločamo. Če pa ne, nekdo odloča namesto nas in v našem imenu.
Avatarji nam ničesar ne vsiljujejo, ampak nam prinašajo znanje, napredek, mi pa se odločimo, kaj bomo naredili s tem. Nepisano pravilo v Vesolju je, da se višje ravni zavesti ne vmešavajo v nižje. To pravilo bi moralo veljati na Zemlji v celotni družbi. Pa vendar smo priče, da elite močnih nadzorujejo ljudi, jim vsiljujejo svoja pravila. Celo v medicini na silo hranijo tiste, ki ne želijo več živeti, ali pa jih leta na silo ohranjajo pri življenju, brez njihove privolitve.
CERKVENO PRIREJANJE UČENJA
Ko so nas obiskovalci iz Vesolja, eni od njih so bili s planeta Nibiru, z gensko manipulacijo in učenjem iz primitivnega človeka spremenili v homo sapiensa, smo naredili kvantni skok v svoji evoluciji, a so nas hkrati programirali tako na ravni genov kot v programih, ki delujejo na podzavestni ravni, da jim služimo; vendar smo dovolj inteligentni, da se tudi samostojno razvijamo.
Če smo bili programirani, to še ne pomeni, da se ne moremo osvoboditi. S tem, ko smo se dvignili na višjo stopnjo zavesti, smo lahko sprejeli prihod učiteljev ali avatarjev. Ti nam prinašajo novo znanje, ki ni – kot pri kolonizatorjih – usmerjeno v to, da smo sužnji v službi elit, ampak se z njihovo pomočjo osvobajamo.
Ta proces še zdaleč ni končan, poteka še danes, morda še intenzivneje kot v preteklosti, saj se ga vse bolj zavedamo. Zato so učenje in sporočila avatarjev, čeprav so nekatera stara več tisočletij, nadvse aktualna. Seveda jih je treba zajemati pri izvoru, saj so veliki religijski sistemi to znanje uokvirili in ga prilagodili svojim potrebam, predvsem potrebi po nadzoru.
Name letijo očitki, da sem proti cerkvi. Sprejemam učenje avatarjev, težko pa sprejemam institucije cerkve, ki so se sčasoma izrodile in izgubile kompas. Izvorna sporočila avatarjev si pogosto povsem napačno razlagajo, včasih pa – na primer v Katoliški cerkvi – tega tudi ne živijo.
To utemeljujem s tem, da je prav zaradi velikih religij nastala večina vojn, genocidov in zasužnjevanj. Tudi kadar tega niso počeli sami, so to delali v sodelovanju z vladarji. Ali pa so bili tihi opazovalci početja vladarjev, saj so preračunljivo čakali na to, kdo bo zmagal, da se bodo priklonili vladarju in ohranili svoj vpliv, nadzor ter ekonomsko moč, kot je bilo to denimo v drugi svetovni vojni. Prav Vatikan je omogočil, da so lahko nacisti pobegnili v Južno Ameriko in se izognili kaznim za vse zlo, ki so ga povzročili.
KDO SO AVATARJI?
O avatarjih so veliko pisali tako antropologi kot teologi, svoje so prispevala tudi newageovska učenja. Tudi opredelitev, kdo je avatar in kdo ni, se zelo razlikuje od avtorja do avtorja in nasploh od definicije, kdo sploh je avatar.
Ker nisem ne antropolog ne teolog, sploh ker gre za zelo občutljivo področje, ki lahko koga prizadene, bom o avatarjih napisal samo svoj skromni pogled in se ne bom spuščal v teoretiziranje o tej temi. Resnic in pogledov nanje je več in tudi moji niso za vsakega sprejemljivi. Iz vseh meni dostopnih virov sem izbral samo tisto, kar je nujno za razumevanje osrednje teme te knjige.
Avatarji so Nezemljani in so razvitejša bitja od nas. To so vsi tisti, ki prihajajo na naš planet in v sedanjo človeško kulturo kot Nezemljani, ki so živeli ali pa še živijo v drugi dimenziji. Prav pri avatarjih mi je bila v veliko pomoč knjiga Jamesa H. McGrewa Avatarski dolasci. Avtor govori samo o avatarjih Zaratustri, Krišni, Budi, Rami, Jezusu, Mohamedu, sam pa sem dodal še Konfucija in Lao Tseja. Seveda je bilo avatarjev še več, sploh tistih z druge »bojne črte«, ki so bili manj znani, a ne manj pomembni, čeprav niso pustili tako močnega pečata v človeški zgodovini. Na tem mestu tudi ni smiselno razpravljati o tem, kdo je bil pomembnejši, saj so vsi iz istega vira ali istega bitja, ki se vedno znova uteleša v različnih oblikah.
Pri tem se lahko vprašamo, kaj avatarji sploh delajo, kakšna sta njihova funkcija in namen. Najprej je jasno, da prihajajo na naš planet periodično v času, ko zaidemo in ne vidimo izhoda. Skupen cilj vseh učenj avatarjev je prebuditev ljubezni v sebi in posledično do celote, božanskega.
Avatar nima nobene osebne koristi od tega, kar počne, saj je v primerjavi z nami na višji ravni zavesti, zato ne potrebuje ničesar za svojo osebno korist. Ni mu mar za svoje telo in za to, da si dovoli za namen učenja ali sporočilnosti ljudem tudi trpeti ali se žrtvovati, kot to počno mitski junaki. Avatarji so v nasprotju z navadnimi ljudmi, ki so ujeti v materialni svet, svobodna bitja, ki lahko pridejo in zapustijo planet po svoji volji. Zavedajo se, kaj je njihova prava narava, to je zavest – bitje – duša, ki je nesmrtna in ne more biti prizadeta.
Navadni ljudje pa se istovetijo s telesom in osebnostjo, zato hrepenijo po telesni nesmrtnosti, ker ne vedo, da nesmrtnost kot zavest že imajo. V resnici je smrt kot faza življenja v snovnem telesu evolucijska pridobitev. Tako se evolucija pospeši. Če bi bili dolgoživi ali kot telo nesmrtni, bi se polenili, nikamor se nam ne bi mudilo. Tako pa ko zaidemo, ko telo preveč propade zaradi našega napačnega delovanja, smrt resetira bitje in dobimo novo priložnost.
LJUDSKA MODROST V ŠALI
Avatarji nas učijo, da nimamo pravice obsojati, saj s tem namenimo energijo tistim, ki si po našem mnenju po pravici zaslužijo obsojanje. Obsojanje je vedno po naših navodilihali navodilih družbe. Nimamo pa skupnih meril, s katerimi bi lahko izmerili slabo in obsojali. Prizadevati si je treba za boljše.
Oglejmo si primer. Če predsednik vlade deluje destruktivno, omejuje, nadzoruje, uničuje demokracijo, je to slabo dejanje, za katero bo nekoč dobil račun. Vendar še večjo škodo v družbi naredijo tisti, ki ga obsojajo in ustvarjajo ogromno destruktivne energije, ki se kot oblak zgrinja nad ljudi. To lahko ponazorimo s šalo. V šalah je ogromno ljudske modrosti in nas – vsem razumljivo – nečesa učijo. Poleg tega šala prebije požarni zid med zavestjo in podzavestjo in na nezavedni ravni jo nekritično sprejmemo. Kot taka nas s svojim vplivom, ki je prodrl v podzavest, močno spreminja.
Šala gre takole: »Umrla sta naš kardinal in eden od predsednikov vlade, ki je v času svojega vladanja naredil veliko škode. Oba sta prišla v nebesa, kjer so jima odredili bivanje. Predsednik vlade dobi prestižen apartma, kardinal pa neko bedno sobico. Predsednik vlade je zadovoljen in srečen. Kardinal se pritoži svetemu Petru, ki je zadolžen za razporejanje vnebovzetih. Kardinal pravi, da je nezadovoljen, ker je vse življenje molil za slovenski narod in ni nagrajen. Pa pravi sv. Peter, da je, ko je on molil, molil sam, in učinek za družbo je zanemarljiv. Ko je vladal predsednik vlade, je molila vsa država in ima od tega družba veliko več koristi.«
NESPREJEMANJE OB PRIHODU
Zunanji videz in učenje vsakega avatarja sta prilagojena času, v katerega se inkarnira. Njegov način življenja je prilagojen kulturi, običajem in navadam nekega obdobja. Zato on usvaja način delovanja, ki bo kot osebni primer še najbolj služil ljudem, med katerimi živi. Prilagaja se mentaliteti obdobja.
Nobenega avatarja uradna religija v času njegovega prihoda ni sprejemala, prav nasprotno, vedno mu je nasprotovala, saj avatar s svojim učenjem, ki pomeni napredek, pri ljudeh zaseje dvom o delovanju uradne religije. Ta pa se v zgodovini vedno zavzema za oblast, ekonomsko in politično moč z nadzorovanjem ljudi in v sodelovanju z aktualno oblastjo. Že monoteizem Zaratustre pred približno šest tisoč leti je izzval bes v takratni sumerski civilizaciji, saj je bil grožnja takratnemu paganizmu in politeizmu.
Mohameda je njegovo pleme Kurejši v sedmem stoletju pregnalo iz Meke v Medino. Jezus je pred dva tisoč leti doživel močno nasprotovanje rabinov v Izraelu, bil obsojen in križan. V resnici so za križanje Jezusa odgovorni rabini in takratna judovska družba, saj niso mogli sprejeti sprememb, o katerih je učil.
RELIGIJA NI SMISEL
Zato avatar deluje zunaj uradne religije, da bi lahko bil neodvisen. Zaveda se, da religija ni niti cilj niti smisel njegovega prihoda na Zemljo. Ko religija postane institucija, opravljanje ritualov in ceremonij postane kletka za dušo, Boga je zelo malo v tem. Zapuščanje ene kletke in vstop v drugo nima smisla, treba se je osvoboditi vseh kletk, zapovedi, dogem, konceptov in omejitev.
Religija, nekoč na začetku svojega obstoja gonilna sila, je postala utrujena, izrabljena, ujetnica same sebe. V prihodnosti nas čaka oživitev religije, ki bo omogočila človeški duši, da znova zasveti.
Ko smo bili v Vietnamu, ki je politično v komunizmu, vendar so religije dovoljene in delujejo, so nam predstavili svojo novo religijo, ki predstavlja težnjo, da bi presegli omejitve velikih religij. Ideja je v tem, da združuje islam, budizem, hinduizem in krščanstvo, odprti pa so tudi za preostale religije. V cerkvi, v kateri smo bili v času obreda, je cerkveni ritual kombinacija vseh religij.
Za zdaj imajo pol milijona sledilcev in število še narašča. Prednost tega sistema je, da ne sledijo kultu nobenega svetnika, zato ni potrebe, da bi častili religijske lokalne bogove, kot jaz to imenujem, ampak absolutnega, transcendentnega Boga. Kako bodo v tem uspešni, bo pokazal čas, kot tudi, ali ne bodo sčasoma še oni padli v običajen način delovanja religij in kot vsi veliki religijski sistemi, ki častijo lokalne bogove, ki so jih sami ustvarili ali pa so jim jih vsilili Nezemljani, postali ujeti podobno kot njihovi predhodniki.
NOVODOBNI AVATAR
Avatar je praviloma vodja, karizmatičen, privlačen, plemenit in poln energije. Odlikuje ga humor, ki ga običajno za njim nastale religije prekrijejo z resnostjo in miti. V resnici imajo vse religije skupne temelje, čeprav na Zahodu pogosto slišimo, da je ena religija bolj prava kot druge. Iz zgodovine poznamo na primer križarske vojne, v katerih je Katoliška cerkev obračunala najprej z vsemi, ki niso bili kristjani, v nadaljevanju tudi z vzhodnimi pravoslavnimi kristjani, v šestnajstem stoletju pa še z reformatorji. V drugi svetovni vojni pa so se kristjani bojevali proti kristjanom, kar redko srečamo celo v živalskem svetu.
Vsi veliki učitelji, od Zaratustre, Rame, Krišne, Bude, Jezusa do Mohameda, so si edini, da je cilj razviti ljubezen do pravega, transcendentnega Boga. Ker je Bog vse, kar obstaja, in v vsem – od rastlin, živali do ljudi –, to pomeni razviti ljubezen do vsega, in to brezpogojno. Druga nevidna plat delovanja avatarjev pa je, da obvarujejo človeštvo, ko to zaide v slepo ulico, pri tem jih podpira Vesolje.
Avatar pride ravno v pravem trenutku z učenjem, ki ga ljudstvo potrebuje. Moje mnenje je, da bi v tem nemirnem času, ko smo pred velikimi spremembami, še kako potrebovali nekoga. Malo v šali, malo pa zares, novi avatar bi moral imeti za pomočnika umetno inteligenco, obvladati sodobno tehnologijo in prek družbenih omrežij nagovoriti človeštvo. Twitter bi lahko postal njihovo orodje za komunikacijo z ljudstvom. Seveda pa so nam že vsilili avatarja, ki se kot umetna inteligenca – umetni bog dobesedno vsiljuje na vseh področjih. V ZDA, ki prenese vse neumnosti, je že registrirana nova religija, religija umetne inteligence – umetnega boga. Njihova biblija so pravila delovanja in sprejemanja tehnoloških zakonitosti. Njihov cilj je transhumanizem, s katerim želijo narediti boljšega, bolj sposobnega in nesmrtnega človeka.
(Povzeto po knjigi Nisem s tega planeta)