Čustveno zanemarjanje otroka pomeni, da starši ali skrbniki ne zagotavljajo dovolj čustvene podpore, pozornosti in interakcije, ki jih sicer otrok potrebuje za čustveni razvoj.
Ta oblika zlorabe je lahko manj opazna kot fizično ali spolno nasilje, vendar lahko povzroči resne posledice, ki trajajo vse življenje.
Čustvena zapostavljenost je tudi to, da starši otrok ne pohvalijo dovolj in se morajo ti trdo truditi, da od njih prejmejo kakršnokoli pozitivno pozornost. Če ne prekašajo vseh okoli sebe, jih starši tako rekoč ignorirajo.
Veliko ljudi pričakuje, da bodo zapostavljeni otroci v odraslosti odvisniki, zaporniki ali kako drugače odrinjeni iz družbe. Ne vedo, da je veliko takih ljudi najti med uspešnimi poslovneži in bogataši, saj se skozi življenje trudijo dokazovati svojo vrednost sebi in drugim.
Torej, kaj se zgodi, če ti starši ne izkazujejo dovolj ljubezni? Preprosto – ljubezen, ki bi jo moral prejeti od staršev, začneš iskati povsod, kjer bi jo lahko našel.
Pri dekletu morda to pomeni, da bo intimna s komerkoli, od kogar bi si želela pohvale, in začne početi vse mogoče, da bi pridobila njegovo pozornost. Pri fantih pa … no, pravzaprav enako.
Ko vidite nekoga, ki se igra »izberi me« z ljudmi, ki se zdijo nezainteresirani, vedite, da verjetno le ponavlja vzorec odnosov s starši. Ujet je v prepričanje, da se mora potegovati za naklonjenost in tako dokazati, da je vreden.
V resnici vam nikoli ne bi bilo treba dokazovati, da ste vredni spoštovanja in sprejemanja. Ljudje, zaradi katerih se tako počutite, sploh ne bi smeli biti v vašem življenju.
Tu so lastnosti, značilne za ljudi, ki so bili kot otroci zanemarjeni ... Lahko preverite, ali spadate mednje.
ESKAPIZEM
Resnica je, da je lahko domišljijsko kraljestvo za ljudi, ki so doživljali zapostavljenost, edini varen prostor, kamor lahko »pobegnejo« (naj bodo to klubi, striptiz bari ali računalniške igrice). Tam se lahko počutijo kot glavni junaki zgodbe ali kot zelo priljubljeni zvezdniki.
To seveda lahko postane problematično, če povsem zavzame njihovo življenje.
STRAH PRED IZGUBO
Tako se bojijo izgube ljudi okoli sebe, da jih nikoli ne »izpustijo«. Lahko so zelo posesivni, zlasti v času negotovosti.
STROGOST DO SEBE
Če si žrtev zanemarjanja, skromno domnevaš, da si naredil nekaj narobe in so te starši zaradi tega zavrnili. Na koncu postaneš sam sebi največji nasilnež in najhujši kritik.
Prigovarjaš si: »Ko bi le bil(-a) pametnejši(-a), močnejši(-a), lepši(-a), bolj možat/bolj ženstvena! Potem bi bil(-a) vreden(-na)!«
Nenavadno je, da ste vedno sočutni do drugih, le do sebe nikoli. Lahko bi rekli, da imate zelo nizko samopodobo, vendar to ni vse: tu je veliko ponotranjene jeze. Včasih ta jeza tudi izbruhne. Nič nenavadnega ni, če slišimo o ljudeh, ki so bili zapostavljeni, zdaj pa imajo težave z besom oziroma z nadzorom svojih čustev.
IZKAZOVANJE LJUBEZNI Z DENARJEM
Ti ljudje pogosto ne znajo izraziti ljubezni in spoštovanja s tradicionalnimi sredstvi. Objemi, prijazne besede ... to zanje preprosto ni samoumevno. Svojo naklonjenost izražajo s poklanjanjem daril in denarja – a ne zato, ker bi uživali v vlogi »bankomata«, temveč ker ne vedo, kako drugače izraziti ljubezen ali potrebo po ljubezni. Izražanje čustev z besedami je zanje misija nemogoče.
IZOGIBANJE POGOVORU O SEBI
Zapostavljeni otroci so večino svojega otroštva preživeli v okoliščinah, ki so jim sporočale, kako malo so pomembni. Tako bodo v pogovoru predvsem spraševali o življenju sogovornika – kaj je njemu všeč, kaj rad počne ... O sebi ne govorijo. Od njih je težko izvedeti kaj zasebnega.
NAJPOMEMBNEJŠE
Pomembno je, da se zavedate, da ste vredni ljubezni in spoštovanja, ne glede na to, kako so vas obravnavali starši ali drugi ljudje v vašem življenju. Niste sami in niste krivi za to, kar ste doživeli. Zavedajte se, da lahko vedno spremenite svoje življenje na bolje.
