Da bi se lahko odločili, kaj sledi aktivaciji stresnega odziva, moramo dražljaj oceniti glede na to, kaj o njem vemo, pa tudi glede na to, kako menimo, da se bomo z njim spopadli.
Naše možnosti odzivanja so enostavne, instinktivne. To so tiste, ki jih je vgradila narava: boriti se, bežati ali zamrzniti. Naši možgani so kljub vsem svojim muham in čudaštvu zelo zainteresirani, da ostanemo živi. Očitno.
Jeza
Ko se nam predstavi stresor, ki ga ocenimo kot ogrožajočega, je eden od možnih odzivov nanj, da se borimo in poskušamo rešiti težavo. Čeprav se lahko občasno vsi zatečemo k jezi, lahko rečemo, da je za nekatere ljudi ta odziv najpogostejša možnost v repertoarju odzivov. V resnici ima lahko odziv z bojem tudi prednosti. Jeza je mobilizacijsko čustvo. To pomeni, da ustvarja težnjo po približevanju in nas usmerja proti grožnji. Zaradi tega se lahko zdi, da nam jeza ponuja določeno raven nadzora nad situacijo, ki je sicer ne moremo nadzorovati. Druga stvar je, da nam omogoča, da se izognemo čustvom ranljivosti: strahu, tesnobi, žalosti.
Študije so pokazale povečanje družinskega in spolnega nasilja med velikimi katastrofami in po njih. Ne bi bilo pravilno, če bi to povečanje nasilja pripisali izključno odzivu na stres. Stvar je bolj zapletena. Stresni odziv je sprožilec, ki nas opozarja, da je nekaj narobe in da moramo biti pozorni nanj. Naš dejanski odziv je odvisen od več stvari, med drugim od tega, kako čustveno odzivni smo in kako dobro znamo nadzorovati to čustveno vzburjenje. Težave z eno od teh dveh stvari pomenijo, da se bomo ob velikem stresu pogosteje odzvali z neustreznim odzivom boja.
Beg
Reakcija bega je način aktivnega izogibanja grožnji, da bi preprečili ali zmanjšali stik z njo. Kadar smo izpostavljeni stresorju, ki je prostorsko in časovno omejen in pred katerim je mogoče pobegniti, je beg zelo prilagodljiv. Vendar pa se zdi, da obstaja neko napačno razumevanje načina, kako govorimo o vedenju pri begu. Mediji včasih menijo, da sta beg in panika sinonima. Raziskave so dejansko pokazale, da je prava panika (nelogična, antisocialna in vase zagledana) pravzaprav izjemno redka. Ena od značilnosti, ki povečuje verjetnost pojava prave panike, je namreč že obstoječe prepričanje, da bo situacija, v kateri smo, povzročila paniko. Ko se mediji osredotočijo na panično nakupovanje, ustvarjajo iluzijo, da je panika zelo razširjena.
Ljudje smo zelo družabni in se zgledujemo po ljudeh okoli sebe. Zato se s prepričanjem, da ljudje panično kupujejo, dogaja več stvari. Poveča se naš občutek strahu, vemo že, da strah zmanjšuje sposobnost logičnega razmišljanja, zato je naša sposobnost premišljenega odziva na grožnjo, s katero se srečujemo, še toliko težja. Prav tako ustvarja občutek, da ti drugi kupci niso del našega kolektiva, niso ljudje v podobnem položaju kot mi, ampak so konkurenti za omejene vire. Stranski učinek tega je zmanjšanje sodelovanja in empatije ter večje tveganje agresije. Tako medijske zgodbe še poslabšajo razmere, ki jih kritizirajo.
Beg, pravi beg, ni nerazumljiv. Pravzaprav je beg v številnih okoliščinah zelo racionalen odziv. Pri strmoglavljenju letala, ko je nevarnost požara izjemno velika, vam lahko beg reši življenje. Težava nastane, ko se znajdemo pred neobvladljivo, neprepoznavno in vseprisotno grožnjo. Če sta vas biologija in preteklost oblikovali tako, da je vaš primarni odziv v težavah beg (na primer tisti z visoko stopnjo anksioznosti so bolj nagnjeni k tej kategoriji), se boste verjetneje tudi bolj zatekali k zanikanju.
Zamrznitev
Tradicionalno se je o zamrznitvi razpravljalo le v smislu njenih pomanjkljivosti. Raziskave pri živalih pa so o odzivu zamrznitve razkrile nekaj zanimivega. Čeprav gre za trenutke, v katerih se ne premikamo ali ne ukrepamo, da bi se zaščitili, so študije v resnici pokazale, da je zamrznitev najbolje opisati kot pozorno negibnost. To pomeni, da se zdi, da ne počnete ničesar, v resnici pa je vsa vaša pozornost preusmerjena k viru grožnje in te informacije obdelujete. Zamrznitev se najverjetneje pojavi, ko je grožnja še vedno oddaljena, in kar se dogaja, je usmerjanje vseh virov pozornosti v razumevanje grožnje in uvedbo najučinkovitejšega odziva. Zato ga ne smemo obravnavati kot pasivno stanje, temveč kot proces ocenjevanja tveganja.
Pomirjajoča stran stresa
Zaradi odziva na stres se pogosteje vračamo k vedenju, ki smo ga vajeni. Če je sočutje za vas navada, bo sočutje verjetno tudi vaš odziv pod stresom. Ameriški televizijski voditelj g. Rogers je dejal: »Ko sem bil še deček in sem v novicah videl strašljive stvari, mi je mama rekla: 'Poišči pomočnike. Vedno boš našel ljudi, ki pomagajo.'« In desetletja raziskav o tem, kako se ljudje odzivajo, to potrjujejo. Pomirjujoče je vedeti, da ljudje ob nesrečah zaradi stresa večinoma ne postanejo pošasti, temveč skrbniki.
(Prirejeno po knjigi dr. Emme Kavanagh Kako biti zlomljen
