Mar vse našteto delamo za svoje drage, ki so odšli v nebo, ali to počnemo zaradi sebe?
Kaj duše menijo o vsem tem? Ne obsodite prvih stavkov. Vse bo dobilo smisel, če berete dalje.
Pokopališče. Grob. Prostor, kamor ljudje pokopljemo obleko, ki so jo duše nosile na zemlji – telo. Prostor, kjer se zaključi zemeljsko popotovanje duše.
Pa je grob za duše pomemben? Sam po sebi ne. Pomembno je, da se z njegovo obleko – telesom ravna spoštljivo. Danes obstajajo tudi druge možnosti poslavljanja od obleke in ena izmed njih, ki jo zagotovo večina pozna, je raztros pepela. Nekoč tabu, danes pa verjetno že vsakdanja izbira svojcev, želja človeka še pred njegovim odhodom.
Pa je razlika med pokopom na določeno mesto in raztrosom? Seveda je, a hkrati je ni. Razlika obstaja za nas, ki ostanemo tu.
POKOP V GROB
Nekaterim grob pomeni ogromno. Kraj, kjer se umirijo, začutijo prisotnost duše, najdejo stik z njo, se pogovarjajo, obujajo spomine, hkrati pa lahko grob predstavlja zaključek trpljenja, na primer če je imel pokojni hudo bolezen.
Vse to je prav in grob nima nobene negativne energije. Negativne energije nima niti pokopališče. Vse to je bilo nekoč naučeno, saj je bilo ljudi tega strah. Strah komunikacije z dušami, saj naj vendarle počivajo v miru. Vam je znano tisto prepričanje, da naj bi bila na pokopališču tišina (zgolj šepetanje, brez pogovarjanja v normalnem tonu)? Zakaj že? Ko sem nekega dne vprašala duše, zakaj je tako, so mi v šali odgovorile: »To nam vi povejte, mar vas je strah, da nas boste zbudili iz večnega spanca? Ne morete nas, saj smo žive in ne spimo! Slišiš, vidiš? Nismo tam. A naučeni ste bili, da tako mora biti. Na pokopališču je tišina in za seboj zaprite vrata – zakaj, da ne bomo kam pobegnile? Ha ha – saj smo povsod. Še sami nam ne morete slediti.«
Lahko zaznate to njihovo energijo sproščenosti, humorja? Tako duše vidijo pokopališče in vse, kar se tam dogaja. Seveda ob obisku groba ravnajte tako, kot se počutite. A prepričana sem, da če razumete, kar pravijo duše, grob verjetno obiskujete pogosteje kot le na »posebne« dneve; torej kadar tako občutite. Prepričana sem tudi, da vam ob obisku groba, klepetu z dušami na tistem kraju, ni treba vedno prižigati sveč in prinesti sveže ikebane. Tam preprosto najdete, kar potrebujete. Duše bi rekle, da pač tja pridete »na kavo«. Hmmm, morda pa je to namig duš, da naslednjič celo s seboj prinesete kavo?
SLOVO Z RAZTROSOM
Kaj pa raztros? Je kaj drugače? Ni. Če je bila to želja pokojnega, je po mojih izkušnjah skoraj vedno tako, da pokojni niti ni želel imeti groba. Ker je duša že na zemlji verjela, da po smrti ne bo tam. Da je dušni dom, kjer nadaljujemo življenje, drugje, in ne na nekem kraju pod zemljo. Ali v grobovih za žare.
Običajno imajo upravne enote oziroma občine, ki ponujajo raztros pepela, na določenih krajih posebno mesto, kjer so zapisana vsa imena tistih, katerih obleka je bila upepeljena in raztresena.
Je to dovolj? Je. Kajti bistvo je naš spomin nanje. Na tistem mestu, doma, na potovanju, terasi, v gozdu … Da si ne bi zatiskali oči in bi odgovore dobili tudi tisti, ki so morda raztros opravili kje drugje, kjer ni zapisanega imena – ime je zapisano v naših srcih. Naša medsebojna ljubezen je nit, ki nas povezuje za vedno. Nas in duše, ki so bivale v telesih. V oblekah. In ta vez ljubezni obstaja ne glede na to, kje in na kakšen način je odložena obleka duše.
Vrnimo se za hip še k prvemu novembru in urejanju grobov. Tisti, ki imate v oskrbi grobove svojih dragih, verjamem, da zanje bolj ali manj vestno skrbite vse leto. In duše so vam za to hvaležne. Želijo pa, da se zaradi tega ne obremenjujete – če kdaj kljub vsemu ne zmorete vsega urediti, kot ste si zamislili, ali v točno določenem času. Ni treba, da je na grobu nešteto sveč, rož, ikeban, kamenčkov, kipcev ... Duše želijo, da se ob vsem, kar naredimo, počutimo dobro. Če to pomeni, da ima grob vse to, prav. Vendar, ali je res potrebno? Duše se zaradi tega nimajo nič bolje in nič slabše. Pravijo, da je tudi tu zmernost najlepša.
Imajo pa duše čudovito sporočilo in predlog za nas tu na zemlji. Pravijo:
»Prižgi sveče doma, tiste, ki dišijo, in naj ti koristijo, poleg tega pa se boš spomnil(-a) name. Kupi si šopek rož in ga postavi na mizo. Lahko tudi ikebano ali podoben okras. Naj te vsakič, ko jo pogledaš, spomni name. Da sem ob tebi. Da sedim in čakam, da prisedeš tudi ti in poklepetaš z menoj. No, tisti, ki ste nam namenili grobove, za katere tako čudovito skrbite in smo vam za to hvaležni, pa lahko tja položite kakšno trajno svečko. Saj veste, na zemlji imate ogromno izbire. Nekaj, kar polni sonce, kar sveti dolgo. Zakaj? Ker bo tudi naše dušno življenje dolgo, ker naša prisotnost poleg vas nikoli ne ugasne. In tako kot traja naša ljubezen do vas, naj trajajo čudovite stvari na naših prostorih, kjer imamo obleke – angeli, kamni in podobno. Ti je katera od naših idej všeč? No, veseli bomo, kakorkoli bo, da boš le ti srečen(-na) ob misli na nas. Objem z Neba.«
Ko 1. novembra ljudje hitimo, se duše kar za glavo držijo
Pa je ob dnevu spomina na mrtve res potrebno hitenje? Za koga sploh hitimo? Za koga urejamo grobove, kupujemo večje število šopkov, okrasnih venčkov in podobno? Za koga prižigamo nešteto sveč?