Področje ezoterike sem že nekaj časa spremljala in sem jo prepoznala kot znano karmično regresoterapevtko, do katere ne moreš, če se ne postaviš v čakalno vrsto. Na prošnjo za pogovor, da se predstavi tako meni kot bralcem, pa se je na moje veliko veselje odzvala takoj.
Pravzaprav ste iz »gnezda« jasnovidcev po mamini in očetovi strani. Ste imeli temu primerno nenavadno otroštvo?
Zanimivo je bilo, a se meni ni zdelo prav nič nenavadno. Samoumevno se mi je zdelo, da smo prej začutili kak dogodek; da smo vedeli na primer, kdaj nas bo kdo obiskal – telefonov takrat še ni bilo na pretek – in smo se že pripravljali na obisk ...
Spominjam se tudi, da je mama vedno dobivala zanimiva sporočila, ko je kdo od sorodnikov ali bližnjih umrl. Takrat je v naši kopalnici zaropotalo, kot bi se zrušila gora posode na tla.
Živeli smo na vasi, v stari šoli, ker je bila mama učiteljica in ravnateljica podružnične šole, in tam so se, tako kot v vsaki stari stavbi, v katerih so nešteti energijski odtisi stanovalcev, dogajale res zanimive reči.
Uporabljali ste tudi zdravilna zelišča?
Mamina mama je vse otroke zdravila z zelišči, prav tako mama. Znanje o rastlinah in njihovih zdravilnih učinkih se je prenašalo iz roda v rod, tako se je včasih živelo na vasi. Zato me ne preseneča, da imam po mami močno eterično telo.
Bolezni torej niste poznali?
Če sem že kdaj zbolela, je bilo to bolj zaradi stresa in čustvenih stisk odraščajoče deklice, kajti oče in mama sta v nekem obdobju preživljala prave drame, in mi seveda z njima, preden se je oče odselil in si ustvaril novo družino. Ati je vse naše zgodnje otroštvo živel v Nemčiji, tja je odšel s trebuhom za kruhom, tako da nam je bil otrokom bolj tujec kakor oče. Počasi sta se z mamo odtujila, imela sta tudi popolnoma različne predstave o življenju …
Torej vas je bolj zaznamovalo življenje z mamo?
Hm, mama je bila del vsaj dveh močnih sistemov. Najprej jo je kot hčer zelo vernih ljudi zaznamovala katoliška religija, ki pa se ji je morala odpovedati, ko je postala učiteljica, saj v starem sistemu učitelji in otroci učiteljev niso smeli hoditi v cerkev. Spomnim se, kako radovedna sem bila kot otrok, kaj počnejo moji sošolci pri verouku … Po svoje sem se počutila prikrajšano, izločeno.
Drugo, kar je nas tri otroke ločevalo od drugih vaških otrok, je bilo to, da smo bili otroci učiteljice, zato so nas imeli za fine – prav ta izraz so uporabljali za nas, se spomnim. Pred nami so bili v zadregi, razen redkih izjem nas preostali otroci niso ravno sprejeli. Mene je to seveda bolelo, po naravi sem družabna, in to moje uporništvo, ki sem ga podedovala predvsem po očetu, se je vse bolj krepilo: oblačila sem se nenavadno, menjavala frizure, hotela izstopati kot individualist, ki ima svoj glas, ne glede na to, ali ga drugi sprejmejo ali ne.
Kaj pa očetov vpliv?
Oče je živel brez staršev, samorastniško. Bil je bister, intuitiven, pustolovski in umetniško nadarjen. Ni se ga dalo ukalupiti, živel je po svojih zakonih. Kot oče se ni izkazal, ni imel tega zapisa v sebi, imel pa je nekaj posebnih vrlin, ki sem jih začela ceniti šele kot odrasla, ko ga nisem več dojemala kot tistega, ki je razdrl našo družino, ampak kot človeka, ki sta ga bolečina in samota zaznamovali že v zgodnjem otroštvu, človeka, ki ga kot otroka ni nihče imel rad. Tako sem začela spoštovati to njegovo voljo do preživetja, ki je prerasla v več kot zgolj preživetje, saj je postal na neki način uspešen, precej premožen človek, ki je živel po svojih merilih, človek, ki je ljubil naravo, živali, ki je na stara leta živel na svojem hribu, zidal hiše drugo ob drugi (smeh), ker je pač tako hotel, imel za vsak dan drug avtomobil, slikal …
Bil je zelo karizmatičen, spomnim se, da je v vsaki družbi izstopal, da si opazil samo njega. In bil je lep moški, filmsko lep. Ženske se mu niso mogle upreti. Kot deklici so se mi njegove roke zdele najlepše roke na svetu, še zdaj pri moških najprej pogledam roke. Imel je tako kot mama močno intuicijo, z mamo sta bila povezana telepatsko.
Kaj pa preplet obeh staršev v vas?
Notranjo nujo do potovanj, širine in neukalupljanja imam po očetu. In to, da nisem hotela biti pridna punčka. Kako naporno se mi je zdelo, da moraš biti priden in imeti v sebi potrebo, da vedno ugajaš, ker te je okolica določila za pridnega, kot mojo mamo, ki zato ni mogla izživeti svoje svobode tako na široko, kot bi jo kot bistra, intuitivna in družabna dvojčica lahko. Kot deklica je v gozdu videvala vilinska bitja, škrate, zelo odprta je bila v energijah, a so jo sistemi počasi čisto pokrili. Tudi ona je bila mlada lepa ženska, predvsem pa močna in trmasta.
Kako pa ste prišli v stik s Svetlobo?
Čeprav nisem bila vzgojena v katoliški veri, me je prevzela čistost vere pri obeh starih starših. To ni bila konfekcijska vera, ko greš v cerkev, ker gredo vsi, ampak resnično stik s Svetlobo. To zdaj vem, takrat sem to kot otrok čutila. Nista mogla hoditi redno v cerkev, saj sta živela na veliki kmetiji, imela devet otrok, garala, a imela sta vsak svoje vsakdanje obrede molitve, in lahko si začutil njuno iskrenost in čisto predanost bogu. Bila sta brezkompromisno poštena. Tako sta vzgojila tudi vse svoje otroke in tako vzgojo sem dobila tudi sama od svoje mame. Jaz še lagati ne znam, vsak bi me razkrinkal. (smeh)
Stik s Svetlobo sem že kot dojenček doživela prek očeta. Ta spomin sem v procesih regresij oživila. To, da mi je pokazal vertikalo, čisti stik s Svetlobo, je bilo njegovo darilo meni. Veliko prvinskega je bilo v njem in za to sem mu hvaležna.
Poznani ste po tem, da vas »vse« zanima. Ste bili tudi kot otrok tako radovedni?
Ja, odkar pomnim, me zanima nešteto stvari. Gonilo mojega življenja je razmišljanje z lastno glavo, drugi me ne morejo kar tako »kupiti«, o vsem se hočem sama prepričati. Ker sem živela v šoli, sem imela srečo, da sem imela dostop do šolske knjižnice praktično kadarkoli, in večino prostega časa sem preživela s knjigami. Bile so, poleg psa Mikija, moje prve prave prijateljice in še vedno so pri tem, kar me zanima, poleg glasbe, plesa in kinematografije, na prvem mestu. Hotela sem postati violinistka, pianistka in balerina. Pa seveda veterinarka in še marsikaj. A me je ljubezen do jezikov pripeljala do študija slovenščine in angleščine.
Poleg jezikov ste se ves čas posvečali tudi duhovnosti …
Psihologija človeka me je vedno zanimala, tako da ta moja pot do terapevtskega dela ni naključje. In seveda duhovnost. Čeprav ta izraz nerada uporabljam, ker deluje, kot da si izbereš še neko zanimanje, ki je zunaj tebe ali samo del tebe, če se tako odločiš, kar seveda ni res. Ljudje smo duhovna bitja s fizično, materialno, telesno izkušnjo, ne nasprotno. Smo bitja duha, smo duše, ki si izberemo tudi, da se bomo učile in napredovale tudi skozi zemeljske izkušnje, utelešene v naših fizičnih telesih, ki so samo majhen del tega, kar smo v resnici. In kot stare duše imamo prav vsi spomin na zlato dobo na Zemlji.
Nam opišete svoj spomin?
Moj spomin na zlato dobo sega v Ameriko, v čas, preden so jo zavzele predatorske sile belega človeka, ki je tako kot po večini planeta izvajal genocid nad avtohtonimi prebivalci. Svojo pradomovino čutim tam. In ko sem prvič stopila na ameriška tla, sem se počutila doma kot še nikjer drugje. Takrat se mi je ta praspomin polno aktiviral. Odhodi iz Amerike so bili zame vedno zelo boleči. In seveda spomini na Atlantido. Zanimivo se mi zdi, kako raziskovalci zagrizeno iščejo nekdanjo Atlantido. Kot geografsko pokrajino. Jaz jo doživljam kot dobo, tako kot mi pripadamo 5. dobi človeštva, se pa že kažejo začetki prehoda v novo dobo človeštva na Zemlji, o čemer je na primer veliko pisal Rudolf Steiner. Vsak prehod iz ene dobe v drugo je na neki način kaotičen, revolucionaren, staro je še tu, novo že tudi prihaja, seveda so to burni časi. To, kar se zdaj dogaja ne le na Zemlji, ampak v galaksiji, so megalomanski procesi, čudoviti, ker gre za transformacijo in dvig zavesti na vseh ravneh, kar ni preprosto, je pa čudovit proces.
A vaša poslovna pot takrat ni šla v duhovno smer.
Ker sem vedno imela potrebo po tem, da počnem več različnih stvari hkrati, sem vedno opravljala tudi vsaj dve službi hkrati. Tako sem ves čas študija poučevala, potem sem delala v medijih, hkrati pa sem vedno še za kakšno drugo podjetje delala nekaj čisto drugega in si pridobivala različne kvalifikacije, čeprav to ni bil moj glavni namen, a se je izkazal za koristnega. Tako sem delala kot učiteljica, prevajalka, lektorica in redaktorica, poslovna sekretarka, pomagala sem organizirati množične prireditve elektronske glasbe, pri čemer sem bila po navadi zaradi znanja jezikov zadolžena za tuje didžeje, ki so gostovali pri nas, in za stik z mediji. Pa organizirala sem, da so se modne revije v Parizu ob obletnici Eviana – vsako leto je jubilejne steklenice zanje izdelal drug svetovno znani modni oblikovalec, takrat je bil to Jean Paul Gaultier – skupaj z mano udeležili različni novinarji in pisali o tem … Vmes sem pridobila mednarodni certifikat za modnega stilista, živela nato nekaj let v svetu v mode v Nemčiji, nato pa sem odšla na križarko.
In po kakšnem ključu vas je odneslo na ladjo?
Delati na križarki je bila moja dolgoletna želja, a sem zaradi različnih okoliščin zavlačevala odhod. Tam sem delala v turistični agenciji, pridobila mednarodni certifikat turističnega agenta in postala celo častnica prve stopnje na ladji. (smeh) To je zame pomenilo predvsem, da sem kot častnica smela jesti skupaj z gosti – torej najboljšo hrano, ne ostankov kakor tisti na ladji, ki so bili brez činov. Ja, življenje na ladji je eden mojih najlepših spominov, saj sem obredla velik del sveta, imela stik z ljudmi z vsega sveta, kar mi je bilo vedno všeč – ta mednarodnost, ko ni predsodkov, homofobije ... Hkrati pa je bil to čas izjemnega garanja. Delalo se je tako rekoč neprekinjeno vseh sedem mesecev, kolikor je trajala ena pogodba – ki sem jo potem še podaljšala.
Ladja me je fizično precej izčrpala; velja rek, da je leto na ladji kot sedem let na kopnem. Začela sem izgubljati lase in zobe, ker smo se umivali s filtrirano morsko vodo, kljub temu pa mi nikoli ne bo žal za to izkušnjo, ki je mejna in ob kateri šele res ugotoviš, iz kakega testa si. Podatek, da na ladjah po večini skoraj ni Slovencev, ker ne zdržijo takšnega napora in sistema, ki je v resnici sužnjelastniški, me je seveda motiviral, da bi dokazala nasprotno. Spet sem se šla uporništvo.
Toda na duhovnost nikoli niste pozabili?
Nikakor ne! Že pred in med delom na ladji sem se izobraževala za energijsko terapevtko, še posebno regresoterapevtko. Formalno izobraževanje se je začelo pred slabimi 20 leti. Ko sem prvič sedela kot terapevtka skupaj s klientom, sem začutila, da sem v tem delu popolnoma suverena. Takšne gotovosti vase nisem začutila še pri nobenem delu. Bilo je, kot da to počnem od nekdaj. Stik z zdravilnimi energijami, kanaliziranje teh energij, to, da sem lahko takoj začutila oziroma nekako videla energijske blokade v človeku, je bilo skoraj samoumevno, je bilo tako naravno in del mene, da sem vedela, da hočem to početi vse življenje in sem za to rojena.
