Novice Svet24

Niko Zagode je po končanem šolanju na gimnaziji Brežice vpisal študij dentalne medicine na medicinski fakulteti v Ljubljani. Rad se pošali, da ga ideja o zobozdravniku ni zadela med igro v peskovniku, temveč je morala dozoreti, saj je njegov stric zobozdravnik in pomemben vzor, mama pa je bila zobna asistentka pri otroški zobozdravnici. »Že kot mulec sem spoznal ordinacijo in njuno zakulisje, všeč mi je bilo to natančno in mirno delo, odnosi med kolegi, komunikacija s pacientom. Sem pa bil v srednji šoli malce razpet med biologijo, jeziki in filozofijo, pa tudi dramskim krožkom. Na neki točki se mora potem človek pač odločiti za nekaj, kljub temu da si v četrtem letniku težko stoodstotno prepričan, da bo to res prava pot. Vesel sem, da sem izbral to študijsko pot in na njej vztrajal, kljub začetnim dvomom in spogledovanju s poklicnim igralstvom,« nam za začetek razkrije Niko, ki mu je bilo človeško telo od nekdaj najzanimivejše, usta pa so njegov kozmos, saj se z njimi smejimo, jemo, se izražamo, prepevamo.

A si ti res zobozdravnik?
»Usta niso samo jama z gnilimi zobmi, po katerih zlobni možje v belem vrtamo in zraven stresamo neslane šale. Narediti navadno belo plombo zame pomeni potruditi se narediti nekaj lepega, trajnega, funkcionalnega. In to neboleče ter nekomu s tem tudi polepšati nasmeh in dan. Morda zveni pretenciozno, a to umirjeno delo dobi v tako majhnem okolju, kot so usta, povsem druge razsežnosti, če ga delaš z veseljem in ponosom,« razkriva Niko. »Takrat delo prepoznaš kot poslanstvo in ljudje vidijo kakovost v tvojem pristopu ter delu. Pristen stik s pacientom je zelo pomemben, zato veliko časa namenim pogovoru, ker je to pot do zaupanja in dolgoročnega uspeha ohranjanja zdravja.« Kako pa se odzovejo pacienti, ko vidijo, da imajo slavnega zobozdravnika? »Ej, a pa ti tudi tukaj v ordinaciji glumiš ali si res diplomiral iz zobarije?« se zabava tudi Niko. »Tu pa tam komu ni jasno, kako sem bil lahko včeraj v črnem talarju po TV-ju kot župnik, zdaj pa tu v ordinaciji strašim v beli halji. Presrečen sem, da se zdi večini lepo, da lahko združujem ti stvari v življenju. Dolgo sem imel strahove, ali me bodo pacienti sploh dojemali kot verodostojnega terapevta, ko pa so me videli zganjati pritegnjene scene v neki humoristični seriji.«

Pot v svet igre
In kako je zobozdravnik sploh zašel v igralske vode? Že v gimnaziji je sodeloval v gimnazijskem kulturnem društvu, s katerim so uprizorili tri predstave. Njegova želja po igri se je stopnjevala, kmalu po začetku študija je spoznal Luko Marčetiča, s katerim sta po naključju postala sostanovalca. Luka je prepoznal njegov igralski potencial in kmalu so začeli ustvarjati eno prvih spletnih humorističnih serij pri nas ter po dobrih odzivih dobili veliko motivacije za poznejše projekte. »Pa tudi edinec sem, svet se je veliko moral vrteti okoli mene. (smeh) Ker nisem šolan igralec, je to zame prečudovit konjiček. Če je moj poklic zelo definiran, oprijemljiv, organski in stvaren, je igranje zame pobeg v neki drug svet, kjer sem lahko še kdo drug, kjer odprem ventile duha. Težko bi živel brez igralstva. A doslej sem se preizkusil večinoma v komičnih vlogah, čeprav imam veliko željo tudi po kakšni resnejši. Do zdaj sem imel srečo sodelovati z mnogimi izjemnimi igralci in drugimi ustvarjalci v svetu slovenskega filma in od vsakogar sem se nekaj naučil. Biti poklicni igralec je zelo zahtevna naloga na vseh človeških ravneh,« razkriva Niko, ki je velik ljubitelj humorja, ta je zanj čisto utelešenje sreče: »Lahko te žgečka po trebuhu, ščemi v možganih ali pa brizga iz solznih kanalov.«

O ljubezni
Z Nikom se srečujemo tudi ob petkih zvečer v razvedrilni oddaji Blaža Švaba V petek zvečer. »Odlična ekipa so, s katero zelo rad sodelujem,« pravi. »Skeči pod taktirko Jureta Karasa so posebno doživetje, res se zabavamo na snemanju.«
Sicer pa se Brežičan v prostem času rad ukvarja tudi s petjem, kolesarjenjem in hojo v hribe. Žal ima trenutno za vse premalo časa, pa tudi vsako leto najde kakšen nov spreten izgovor. »Rad pojem, ko igram kitaro. Prepevam tudi s prijatelji v kakšnem ustvarjalnem kotičku na 'jam sessions', ki pa so zelo dragocena redkost. Tu pa tam nastane kak utrinek. Nekaj se jih je že nabralo, a ni poguma, da bi jih delil, dokler jih ne popilim. Kolesarim do službe in domov, v hribe pa se rad odpravim tja, kjer je označena pot,« pove z nasmeškom. Sicer pa o ljubezenskem življenju ne govori rad, zaupal nam je le, da ima najboljšo zaročenko in najbolj carsko hčerko na svetu. »Osrečujejo me smeh na obrazu najbližjih, dobro opravljeno delo, dobra glasba in knjiga ter potovanja.« In pa dobra hrana. »Rad kuham, a baje ima vse dokaj enak okus. Včasih mi pa kaj res uspe, dober curry ali pa klasične nedeljsko-kosilne različice. Kot vsak bivši študent sem magister pašte z naključnim pestom. Od otroštva dalje sem odvisnik od pice, ne maram pa polnjenih paprik. Sicer pa nisem izbirčen in jem vse, kar se mi seveda ne pozna,« hudomušno sklene simpatični igralec.