Telo je moškega ali ženskega spola, zato predstava o sebi kot o moškem ali ženski pri večini ljudi zavzema znaten del občutka sebe. Spol postane identiteta.
Poistovetenje s spolom se spodbuja že v rosnih letih in nas sili v vlogo, v pogojene vzorce vedenja, ki so povezani z vsemi vidiki našega življenja, ne samo s spolnostjo.
To je vloga, v katero se povsem ujamejo mnogi ljudje. Na Zahodu zunanji videz telesa, njegova moč ali šibkost, njegova zaznavna lepota ali grdost v razmerju do drugih, precej pripomorejo k samopodobi. Pri mnogih ljudeh je občutek lastne vrednosti tesno povezan s telesno močjo, privlačnim videzom, čilostjo in zunanjo podobo. Mnogi pa imajo šibkejši občutek lastne vrednosti, ker telo zaznavajo kot grdo ali nepopolno.
V nekaterih primerih gre pri podobi ali predstavi o »svojem telesu« za skrajno izkrivljanje resničnosti. Mlada ženska lahko zase misli, da je pretežka, in se izstrada, čeprav je v resnici dokaj vitka. Ne zmore več videti telesa. Vse, kar »vidi«, je predstava o telesu, ki govori: »debela sem« ali »postala bom debela«. To stanje izhaja iz istovetenja z umom. Medtem ko so se ljudje vse bolj istovetili z umom, kar je stopnjevanje motnje ega, je v preteklih desetletjih tudi skrb vzbujajoče naraščalo število primerov anoreksije. Če bi bolnica lahko pogledala svoje telo, ne da bi se ji vsiljevale sodbe njenega uma, ali če bi te prepoznala kot zgolj sodbe in jim ne bi verjela – ali, še bolje, če bi telo lahko čutila od znotraj, bi to sprožilo proces zdravljenja.
GROŽNJA PROPADANJA
Ljudje, ki se poistovetijo s privlačnim videzom, telesno močjo ali sposobnostmi, trpijo, ko te lastnosti začnejo bledeti, kar se seveda vedno zgodi. Propad tedaj grozi njihovi identiteti, ki so jo osnovali na teh lastnostih. V vsakem primeru, naj so grdi ali lepi, ljudje gradijo znaten del svoje identitete, bodisi negativne bodisi pozitivne, na telesu. Natančneje rečeno, identiteto gradijo iz misli o jazu, ki jih zmotno povezujejo s podobo oziroma predstavo o telesu, ki konec koncev ni nič več kot fizična oblika, ki jo čaka enaka usoda kot vse oblike, torej minljivost in na koncu razkroj.
Enačenje »jaza« s fizičnim telesom, kot ga zaznavajo čutila in mu je namenjeno, da se postara, oslabi in umre, vedno privede do trpljenja.
OBČUTENJE NOTRANJEGA TELESA
Čeprav je istovetenje s telesom ena najosnovnejših oblik ega, je pri tem razveseljivo, da je to obliko obenem najlažje preseči. Vendar tega ne dosežemo, če se poskušamo prepričati, da nismo telo.
Presežemo jo tako, da preusmerimo pozornost od zunanje oblike telesa na misel o telesu – na primer od misli, da je lepo, grdo, krepko, šibko, predebelo, presuho, na občutek živosti v telesu.
Ne glede na to, kakšna je podoba telesa na zunanji ravni, je notranje telo zelo živo energijsko polje. Če vam je zavedanje »notranjega telesa« tuje, za trenutek zaprite oči in ugotovite, ali je živost v vaših dlaneh. Pri tem ne sprašujte uma, kajti rekel bo: »Ničesar ne čutim.« ali »Mar bi razmišljal o čem zanimivejšem.« Namesto da sprašujete um, se neposredno poglobite v dlani. Začnite se zavedati pretanjene živosti v njih.
Živost je vselej navzoča, le nanjo bodite pozorni. Morda boste sprva začutili le rahlo ščemenje, nato pa se bo občutenje energije živosti stopnjevalo. Če za nekaj časa zadržite pozornost v dlaneh, se bo občutenje živosti okrepilo. Nekaterim ljudem ne bo treba zapreti oči. »Notranje dlani« bodo občutili že med tem, ko prebirajo te vrstice. Nato nadaljujte pri stopalih, za minuto ali dve zadržite pozornost na njih in potem občutite živost v dlaneh in stopalih hkrati. V občutenje vključite še druge dele telesa – noge, roke, trebuh, prsi in tako naprej –, tako da se boste zavedali notranjega telesa kot vsesplošnega občutenja živosti.
Kar imenujem »notranje telo«, dejansko ni več telo, ampak življenjska energija, most med obliko in brezobličnim.
POMIK K VAŠI BITI
Naj vam preide v navado, da občutite notranje telo čim pogosteje. Čez nekaj časa vam ne bo več treba zapreti oči, da bi ga čutili. Poglejte na primer, ali lahko občutite notranje telo, kadar nekoga poslušate. Slišati je skoraj protislovno, a ko ste v stiku z notranjim telesom, se ne istovetite več z zunanjim telesom niti z umom. Lahko bi rekli, da se ne istovetite več z obliko, ampak se pomikate od oblike k brezobličnemu, ki bi ga lahko imenovali tudi bit. To je vaša prava identiteta.
Zavedanje notranjega telesa vas ne le ohranja budnih in navzočih v sedanjem trenutku, ampak tudi omogoča izhod iz ujetosti v egu. Prav tako krepi imunost in telesno sposobnost samozdravljenja.
VSI V ISTEM KOŠU
Opustitev istovetenja s telesom seveda ne pomeni, da telo zanemarjamo, preziramo ali nehamo skrbeti zanj. Niso pa k istovetenju s telesom nagnjeni samo ljudje z lepim ali skoraj popolnim telesom. Prav tako zlahka se poistovetimo s »problematičnim telesom«. Za svojo identiteto sprejmemo telesno nepopolnost, bolezen ali nezmožnost.
