Od svojega nastanka je Zemlja šla skozi množico geoloških in bioloških razvojnih sprememb, ki so jo oblikovale, da je danes tako čudovit planet, ki nam nudi vse, kar potrebujemo za življenje. Je unikatna kreacija vesolja. Tudi Zemlja je živo bitje, je ranljiva, je enkratna, vendar je že »utrujena« od našega mačehovskega početja. Pohlep človeka je presegel vse meje njene vzdržnosti in potrpljenja, kar nam da jasno vedeti skozi potrese, poplave, požare, vremenske spremembe, a vse to je odraz našega ravnanja do nje.
Posledice preobrazb, ki jih doživlja planet, občutimo vsi po svetu, saj smo energetsko vsi povezani v matrico Zemlje. Njena energijska struktura je zelo občutljiva za energije, ki jih imajo negativne misli ljudi in njihova dejanja. Vsi smo oddajniki in prejemniki. Kar oddajamo, to bomo tudi prejeli nazaj. Kar sejemo, bomo želi. Kolektivna zavest je kot zbiralnik vsega, kar se dogaja na planetu in v vesolju. Vendar je ta zbiralnik prepoln vse nesnage posledic človeškega destruktivnega početja do vsega živega na Zemlji. Kar se nam dogaja zadnje leto, je odraz tega. Smo na točki najnižje vibracije zavesti človeštva in samo od nas, vsakega posameznika in celote, je odvisna nadaljnja pot in obstoj človeštva. Če pride do kataklizme, ni na planetu nikogar, ki bi nas lahko kam umaknil ali zaščitil.
Vprašanja za vse nas:
- Ali uničujemo svoje bivališče, dom, kjer živimo? Ga imamo urejenega, zanj skrbimo ali uničenega, razmetanega, plesnivega? Ga obnavljamo in vzdržujemo, da se v njem dobro počutimo?
- Ali skrbimo za svoje telo, da je zdravo, vitalno, razgibano, mu nudimo pogoje, da nam dobro služi ?, ali pa ga uničujemo s slabo prehrano, ne spanjem, ne gibanjem?
Tako kot je telo gostitelj naše duše, skozi katerega se izražamo in doživljamo izkušnje, je tudi naš dom gostitelj, ki nam daje neko varnost bivanja, je Zemlja najbolj radodaren gostitelj, ki nam nudi vse pogoje, da izrazimo in izkusimo svojo duhovno naravo, za kar smo tudi prišli na Zemljo, da to realiziramo.
»Na tem planetu si gost, zato se pričakuje od tebe, da boš zapustil takega, kakršnega si našel, ali boljšega. Skrbeti moraš za druge življenjske oblike, ki ne znajo govoriti ali si pomagati. Odgovoren si za obljube, ki jih daješ, za dogovore, ki jih sklepaš in za rezultate svojih dejanj.«
Marlo Morgan
Če bi bila Zemlja naše telo, bi lahko čutili vso bolečino našega ravnanja, na vseh področjih, kjer je prizadeta. Če imamo neskrben odnos do svojega telesa, to lahko pripelje do težav, posledično do bolezni, tako tudi neskrben odnos do Zemlje lahko pripelje do uničenja le-te. Zemlja ima svoj lastni samozdravilni mehanizem, vendar tega ne zmore več, ker je poseganje človeka v njeno naravno bit preseglo njene sposobnosti obnavljanja sebe. Človek ni stvarnik tkanja življenja, ampak samo vlakno v njem. Kar naredi s tkanjem, dela tudi s samim seboj.
Ekološko ni udejanjeno
O tem kakšen je človekov odnos do planeta, na katerem živi, je bilo že veliko napisanega in povedanega. Vsemogočni interesi raznih lobijev, bogatenje, izkoriščanje in lastninjenje posameznikov nima meja.
Uničevanje našega zdravja z onesnaženim zrakom in vodo, način obdelovanja zemlje, kako ravnamo z odpadki vpliva na vse kar obstaja na planetu. Beseda »Ekologija ali ekološko«, vse preveč pogosto ostaja le pisana beseda in premalo udejanjena v pravem pomenu njene vsebine. Dokler se uporabljajo razne strupene kemikalije, gnojila, razni pripravki; pa naj si bo to za osebno nego ali kot razna čistila, škropiva za pridelovanje hrane itd, potem nikakor ne moremo govoriti o ekološkem življenju. Čas je, da vedno več ljudi razume, da ekologija pomeni tudi prepoznavanje zavestnih, živih sil v naravi, na drevesih, v vodi in v zraku. Ukrepi za zaščito okolja, kot so skrbno recikliranje, manj odpadkov, zavestno nakupovanje, ekološko kmetovanje in preoblikovanje, so duhovne prakse same po sebi.
»Ko bo posekano zadnje drevo, zastrupljena zadnja reka, ulovljena zadnja riba, boste ugotovili, da denar ne morete jesti«.
Cree Indijanec
Vsi darovi narave so prostovoljni, da jih lahko koristijo in uporabljajo vsa bitja na Zemlji. In tako tudi mora ostati. Nihče nima pravice si karkoli lastiti, drugim odtujiti ali pa jim to prodajati. Ta pohlep posameznikov imeti moč in upravljati z drugimi, je dosegel vrhunec in tega ne smemo dovoliti. Zdaj je še posebej na udaru naš najbolj pomembni naravni vir: VODA. Povežimo se in preprečimo, da se ta naravni vir lastnini. Brez vode ni življenja !.
Zavedanje vsakega posameznika mora biti, da nam industrijski napredek ne more omogočiti zdravega življenja, če obenem ne bomo poskrbeli za pravilno-ekološko reciklažo vseh odpadkov, ki pri tem nastanejo. Zemlja ni »zabojnik za smeti«.
Zgodba z naukom
Naj bo ta legenda v opomin in nauk vsem nam, da z ljubeznijo ravnamo z materjo Zemlja, ki nas je sprejela v svoja nederja kot »ljubeča mama«.
Legenda o griču tisočerih rož
Naslednje besede so bile z zlatimi črkami vklesane v temeljne kamne stavb ljudi, ki so živeli pod tem skrivnostnim gričem.
»Dokler bodo ljudstva Zemlje varovala naravo, njene prastare gozdove, bistre vode in živalska kraljestva, bodo živela v blaginji, njihove domove bosta napolnila sreča in obilje.«
Kot opomin prihodnjim rodovom pa so se zlate črke nadaljevale v svarilo:
»A gorje ljudem, ki se bodo obrnili proti viru moči, vrelcu življenja, ki bodo grobo izkoriščali naravo, po nepotrebnem izsekavali drevesa, povzročali trpljenje nemočnim živalim in neodgovorno zastrupljali reke. Takrat jim bodo skrbniki vseh elementov odtegnili moč, neomejeni tok blaginje, ki se razliva z griča dol med ljudi, bo nepreklicno usahnil.
Duh vode se bo dvignil visoko nad reko. In vilini bodo z dobrimi, svetlimi poslanci Luči zapustili te kraje. Ljudje bodo ostali prepuščeni razdejanju, ki so ga sami povzročili. Živahni kraji se bodo v najkrajšem času spremenili v kraljestvo senc, kjer ne bodo hotele letati niti muhe. Metulji bodo prhnili daleč stran in ptice bodo v teh naseljih obnemele. Tesnoba se bo prikradla v srca ljudi. Temna, gosta reka odplak bo zastrupljala njihovo hrano, umazana brozga bo njihova pijača. Orkani bodo razdejali njihove domove, hribovje se bo v blatnih plazovih rušilo nad mesta in ljudje ne bodo več poznali mirne urice.«
Zemljo lahko zdravimo, lahko pomagamo vzdrževati zdrav planet, sobivati v sočutju in v obilju vsega, kar nam ponuja, brez pohlepa, saj je vsega dovolj za vse. Vsak dan naredimo nekaj koristnega, lepega, da ohranjamo naravo v vsej svoji lepoti tudi za naslednje rodove. Zemlja je velika učiteljica tistim, ki ji znajo prisluhniti.
»Zemlja je lepa nevesta, ki za okras ne potrebuje draguljev, ki jih je obdelal človek, temveč je zadovoljna z zelenjem svojih travnikov, zlatim peskom svojih morskih obal in dragocenimi kamninami svojih planin«.
Louise L. Hay
