»Kako sem pristala v jahtingu, kot se reče delu na zasebnih jahtah, je v resnici vprašanje, ki ima zame zelo preprost odgovor. Po nekaj letih dela v marketingu sem med krizo spoznala, da želim malo več od življenja. Da si ne želim nekega normalnega, mirnega življenja, temveč da želim potovati, odkrivati svet, spoznavati nove ljudi in dežele. Stara sem bila 28 let, polna energije, navdušenja, in čas je bil, da grem po svetu. Začela sem malo brskati po spletu in zelo kmalu sem že imela razgovor za službo na križarki, ki sem jo tudi dobila. V nekaj dneh sem se morala odločiti, pripraviti kovčke in dati odpoved v službi. Tehtala sem, kaj si res želim – mirno, družinsko življenje ali delovno pustolovščino v tujini. Vse se je tako hitro razpletlo, da sem v tednu po razgovoru za službo iz Trsta že letela v Barcelono in se kot vodja brezcarinske trgovine vkrcala na križarko,« začne svojo zanimivo zgodbo Urška Jerala, ki zdaj prek spleta izobražuje mlada dekleta, ki želijo delati kot stevardese na zasebnih jahtah.
»Delo na križarki mi je bilo všeč, a plača je bila zelo povprečna glede na to, da delaš od jutra do večera. Večina ljudi, ki dela na križarkah, poleti dela na križarkah, ki plujejo po Sredozemlju, pozimi pa presedla na križarjenja po Karibih. Tako sem šla med enim od dopustov v Sloveniji spet na splet ter naletela na jahting, za katerega sem sicer že slišala, a nisem še imela dovolj informacij. Jahting je namreč delo na zasebnih, luksuznih jahtah, kjer so tudi plače dosti višje. Tako sem ponovno pripravila kovčke in odšla v Antibes na Azurni obali, ki je glavna meka za iskanje dela na jahtah,« pravi Urška, ki je naprej hodila po jahting agencijah, da bi ji tam priskrbeli delo, nato pa se je iskanja lotila kar sama in šla na tako imenovani 'dockwalking', ko hodiš od jahte do jahte in iščeš delo. »Po sprehodih v pristaniščih z življenjepisom za iskanje službe sem dobila prvo zaposlitev. Najtežji del je preboj do dela na prvi jahti, potem, če si dober in zanesljiv, je veliko lažje. V desetih letih sem tako postala prva stevardesa, kar pomeni, da si ti šefica vseh stevardes na krovu jahte. Zelo pomembno je, da veš, kako moraš biti oblečen, kako se moraš obnašati na razgovorih. Uniforma stevardes je vedno enaka: polo majica, kratko krilo ali hlače – tako v slogu teniških igralk, na nogi pa obvezno balerinke. Stevardesa mora imeti vedno spete lase, dovoljen je le minimalno naličen obraz, malo nakita, pirsingi in tetovaže, vsaj vidni, niso dovoljeni. Na razgovorih za delo so seveda najpomembnejše tvoje močne točke, tvoje prednosti. Odlično je, da znaš več tujih jezikov, čeprav je povsod uradni jezik angleščina. Če delaš na jahtah, ki plujejo po Sredozemlju, je zelo priporočljivo, da govoriš italijansko in francosko, saj sta to državi, ki najbolj zanimata lastnike jaht. A v prisotnosti gostov se mora osebje ves čas pogovarjati le v angleščini. Veste, to je butični hotel na morju oziroma potujoča luksuzna vila, in gostje se morajo imeti neizmerno lepo, vse mora potekati gladko, brez zapletov in napak. Jaz pravim, da mora biti vse brezhibno. In da vse poteka, kot mora, je seveda odgovorno osebje – kapetan in stevardese, stevardi. Prav vsi, ki delajo na jahtah, morajo v šoli za pomorstvo pridobiti poseben pomorski certifikat za zaščito in varnost, za varno delo na morju. Ta certifikat moraš vsakih pet let obnoviti, prav tako mora imeti vsak član posadke mednarodni zdravniški certifikat, ki ga obnoviš vsaki dve leti. Na takih jahtah ni prostora za bolehne, panične ljudi, lastnika ne zanimajo tvoje težave,« pripoveduje izkušena stevardesa, ki pravi, da si na jahti v službi 24 ur na dan vse dni v tednu, da se moraš v nekaj minutah odzvati na vsak klic, saj si ves čas dosegljiv na slušalkah in doda še pomemben podatek: »Kakršne koli objave na družbenih omrežjih so prepovedane. Jahta je lastnikov dom in tja javnost nima vstopa.«
»Na tak izziv, kot je delo na luksuznih jahtah, moraš biti psihično pripravljen. Zato tudi poskušam dekletom, ki jih zanima ta poklic in pridejo na moj tečaj, razložiti, v kaj se spuščajo. Ko si enkrat na jahti, ni prostora za presenečenja. To ni samo služba, ti na tej jahti delaš, živiš in spiš. Ves čas je nekdo ob tebi, na jahti nikoli nisi sam, tudi kabino deliš in spiš na pogradu. Psihično in fizično moraš biti v dobri kondiciji, imeti pa moraš visok prag strpnosti, saj delaš z ljudmi z vsega sveta, stranke pa so resnično zahtevne. A vsaka služba ima svoje pluse in minuse. Biti stevardesa na jahti je življenjski slog, ne služba, drugače ne gre,« se smeji Urša, ki je vsak premor, ko je v pristanišču čakala na novo službo, izkoristila predvsem za tek in sproščanje. »Veliko deklet v teh mondenih turističnih krajih, kjer so jahte privezane, pogosto nakupuje, in tako hitro zapraviš vse, kar zaslužiš. Jaz sem vedela, za kaj delam, in sem varčevala, zato imam lahko zdaj svoj posel in Ursus Yacht Institute, kjer dekletom svetujem, kako postati stevardesa na luksuznih jahtah.«
Horoskop
Stevardesa z zasebnih jaht bogatašev: javnost tja nima vstopa
Urška Jerala je simpatična, nasmejana Gorenjka, ki je po študiju za varnostno inženirko nekaj let delala v marketingu, potem pa je naredila korak naprej. Namesto rednih nedeljskih izletov do bližnje gorske koče je izbrala delo na križarkah, pozneje pa na zasebnih jahtah. Na njih je plula in delala več kot deset let, spoznala kup zanimivih ljudi – od zvezdnikov do šejkov – ter sklenila številna prijateljstva po vsem svetu.
revija zvezde
