Veliko bi vam lahko povedal o tem času ter o pozabljenih vrednotah kot so solidarnost in medsebojna pomoč, ki pa so danes skoraj že nezakonite.
Teorija in praksa
Gradili so tudi pri prijatelju Matjažu in tudi jaz sem jim kdaj pomagal. Njihov oče je zidal, mlajši brat Jure mu je stregel, Matjaž je bil na mešalcu, jaz pa sem bil nekoliko močnejši in sem polno samokolnico malte vozil po deskah v prvo nadstropje. Zmotila pa so me navodila, ki jih je oče dal Matjažu. Matjaž naj bi malto mešal v razmerju 1:3:12! To pa me je zmotilo, saj smo gradili tudi pri nas in vedel sem, da je razmerje za mešanje malte 1:3:9. Saj se bo hiša podrla sem si mislil in hitro stekel do Matjaževega očeta ponosen, da sem dobil priložnost, da nekoga odraslega nekaj pomembnega podučim. Matjažev oče pa se je le nasmehnil, me potrepljal po rami in me vprašal, če vem kakšna je razlika med teorijo in prakso. Moje začudenje ni ostalo skrito, zato je nadaljeval, da je sicer teoretično pravo razmerje 1:3:9, vendar ker v praksi Matjaž ne zmore v mešalec dvigniti polne lopate peska, je 12 malo manj polnih ravno dovolj.
Na ta dogodek se danes pogosto spomnim.
Sodobni časi
V športu je vedno več natančnih raziskav in teorij. Bolj ko se razvija informatika, elektronika, senzorika, bolj natančno je možno športnika izmeriti. Raziskave so včasih tako specifične in podrobne, da s celotno tehniko skoraj nimajo več direktne povezave. Vse raziskave iz vrhunskega športa, pa se ponavadi z zakasnitvijo prenašajo tudi na rekreativce. Tukaj pa se zadeva s teorijo in prakso zaplete. Uspeh v vrhunskem športu je namreč odvisen od premnogih parametrov, ki pa se jih pri planiranju treninga poskuša čim bolje upoštevat. Kljub temu pa je veliko stvari potrebno špekulirati. Še večja špekulacija pa je, ko se trening prenese na nivo rekreativca. Pri rekreativcih je veliko več parametrov na katere enostavno ne moreš vplivati in prav zato se morajo veliko bolj zanašati na zdrav občutek. Današnji računalniki, pametne ure in pametni telefoni nam na podlagi teorij razvitih na znanstvenih raziskavah ponujajo aplikacije, ki nam izračunajo ciljni srčni utrip, maksimalno težo, število ponovitev, bazalni metabolizem ali tempo. Vendar nobeden od njih ne upošteva, da sem pisal članek do 2 zjutraj in sem danes malo utrujen, da sem cel vikend smučal, kar se je na koncu zaključilo z zabavo in ogromno popitega piva, da me jezijo otroci ali pa da imam težave v službi.
Noben ekstrem ni pravi
Zelo podobno je tudi pri izvedbi vaj. Izvedba sklece na primer je odvisna od posameznikove moči, izkušenj, poškodb, navade. Pogostokrat se fitnes entuziasti kregajo in s filigransko natančnostjo razpredajo o teoriji, kako bi morala neka vaja biti pravilno izvedena.
Resnica je bolj preprosta.
Noben ekstrem ni pravi, pri vsaki vaji moramo upoštevati biomehaniko sklepov, ki so vključeni, če je komolec narejen za gibanje v eni ravnini potem je to napaka, paziti moramo tudi pri hrbtenici, kjer so prav tako biomehanična pravila. Vse ostalo pa je stvar osebnega stila. Kaj pa, če neke vaje, na primer sklece ne morem narediti do tal? Nič hudega, nič dramatičnega se ne bo zgodilo. Pri vsaki polovični ponovitvi sklece ravno tako krepimo tiste mišice, ki so za to odgovorne. Ko se boste dovolj okrepili ,bo možna vaja v celi amplitudi.
Naj vam torej pojasnim kako to izgleda v praksi. Nekega dne je k znanemu ruskemu gimnastičnemu trenerju stopil mlad načitan fant in ga vprašal. »Spoštovani gospod Vladimir, ker bi rad naredil sklopko (gimnastični element), me zanima, katere mišice moram ojačati, da mi bo to končno uspelo?« Trener pa mu je odgovoril: »Ti kar poskušaj delati sklopko, pa se ti bodo okrepile ravno prave mišice.«
Zato ti, dragi rekreativec, polagam na dušo: bolj pomemben je občutek – praksa, kot pa aplikacije, pametne ure in teorija.
Podobna vsebina
