Moja prijateljica iz otroštva je zanosila v tretjem letniku srednje šole. Iz strahu pred posledicami je nosečnost doma zamolčala. Ko je vendarle priznala svoj greh, je bilo za splav prepozno. Zelo sem jo imela rada, tudi njenega otroka, a mene so, tako kot druge prijatelje, posrkali adrenalin ob koncu srednje šole, matura, ples, končni izleti, fantje, zabave, faks … Nikoli ne bom pozabila njenega praznega pogleda z okna, dojenčka je imela v naročju, ko sem ji pomahala ob odhodu v Ljubljano. Oče njenega otroka je še nekaj mesecev negotovo stopicljal ob novi družini, ki je ni želel, in potem je izginil. Moja prijateljica je ostala sama z otrokom. Čeprav se je zelo trudila, da bi ji uspelo v življenju, jo je prezgodnje materinstvo premočno zaznamovalo. Ni končala šole, ni šla na faks, začela je kelnariti, pozneje, ko je mladost izzvenela, pa čistiti po hišah, da je preživela z otrokom. Oče njenega otroka je živel svoje življenje naprej, kot se ne bi nič zgodilo.
Na stotine podobnih zgodb poznam.
Pri 22 letih sem v Ljubljani živela sama, bila sem med izbrisanimi, nisem imela dokumentov, zdravstvenega zavarovanja, nisem imela službe, študirala sem, živela sem v neki plesnivi sobici. Zanosila sem. S fantom, ki je raje brenkal kot delal, sva se imela rada, vendar sva se zavedala, da bova težko speljala brez kakršnekoli podpore in pomoči, ki je takrat nisva imela. Splavila sem. To je bila moja odločitev. Fant je bil tiho, ni rekel ne ja ne ne. Splav ni bil prijeten, priznam, tudi slabo vest sem imela. Veliko sem prejokala. Ali mi je žal? Ne. To so moje življenje, moja odločitev in moje telo. Odločala sem se o svoji usodi in takrat sem se odločila zase. O splavu se tudi ženske komajda pogovarjamo. Prvi/-a, ki je brez greha, naj vrže kamen.
Na ulicah Varšave je pred kratkim na tisoče Poljakinj in Poljakov protestiralo proti odločitvi ustavnega sodišča, ki je presodilo, da je aktualna zakonodaja, ki dovoljuje splav v primeru deformacij zarodka, neskladna z ustavo. Splav bo mogoč le še v primeru posilstva ali incesta ter ogroženosti življenja matere. Poljakinjam je tokrat prekipelo, tedne protestirajo na mrazu, v množici, navkljub pandemiji. Konservativna Poljska splavu nikoli ni bila naklonjena, letno v državi opravijo okoli dva tisoč zakonitih splavov, od tega večino ravno zaradi deformacij zarodka. A po ocenah skupin za pravice žensk je splavov na leto v resnici okoli 200 tisoč, kar pomeni, da so v ospredju splavi na črno, ženske pa se množično za ta poseg odpravijo v tujino.
Pravica do splava je neodtujljiva pravica vsake ženske. Vsaka ženska se lahko sama, odgovorno in neodvisno odloča, kaj bo počela s svojim telesom. Tako kot se moški samostojno odloča o svojem. A splavom bi se dalo tudi izogniti. Naj vazektomijo na račun zdravstvene zavarovalnice opravi vsak mlad fant. Ko bo emotivno in ekonomsko kos izzivu, da postane oče, naj se mu vrne možnost oploditve. Splavov ne bi bilo več, imeli bi učinkovit nadzor nad nezaželenimi nosečnostmi, moški pa bi prevzel vso odgovornost za spočetje otroka. Tako, kot jo je do zdaj ženska nosila tisočletja.
To je bila moja odločitev. Fant je bil tiho, ni rekel ne ja ne ne. Splav ni bil prijeten, priznam, tudi slabo vest sem imela. Veliko sem prejokala. Ali mi je žal? Ne. To so moje življenje, moja odločitev in moje telo.
