Pozno zvečer zunaj besni neurje. Močan veter upogiba veje, ki silovito udarjajo v okna. Tako kot v pravi zgodbi groze. Juan Gomez Alonso sedi v svoji hiši pred televizorjem in živčno menjava programe. Čeprav ga ni strah grmenja, neurje v njem izzove nelagodje. Njegova pozornost je prikovana na črno-beli film. Juan Alonso odloži daljinec in kot prikovan gleda zgodbo o Drakuli. V nekem trenutku skoraj skoči v zrak in zakriči »eureka«. Spozna, da se Drakula, ki ga je v svoji domišljiji ustvaril irski pisatelj Bram Stoker (1847–1912), vede kot človek, ki je zbolel za steklino.
Nevrološke raziskave
Juan Gomez Alonso ni kakšen prevarant, temveč resen znanstvenik, nevrolog, ki je trenutno zaposlen v bolnišnici v španskem mestu Vigo in ki se je odločil, da bo poglobil in podrobno proučil zamisel, ki se je pojavila tako nepričakovano. Teorijo je predstavil v članku, objavljenem v priznanem medicinskem časopisu Nevrologija.
Simptomi ljudi, ki so zboleli za steklino
Simptomi ljudi, ki so zboleli za steklino, so zelo podobni vampirskemu vedenju. Ker virus napada tisti del možganov, ki upravlja nasilno vedenje, so oboleli pogosto nagnjeni k temu, da hitro pobesnijo ali koga celo ugriznejo. Virus napade tudi hipotalamus, del centralnega živčnega sistema, in izzove nespečnost, tako da človek, ki je okužen s steklino, prebije veliko noči v budnem stanju, medtem ko vsi drugi spijo. Ne samo to. Steklina povzroča pretirano občutljivost za svetlobo, zaradi česar se oboleli podnevi skrivajo v hiši in se izogibajo zrcal. Izogibajo se tudi močnih vonjev, še posebno česna. Bolezen izzove tudi krčenje obraznih mišic, zato te ustnice povlečejo navzgor in razkrijejo podočnike. Tukaj pa še ni konec podobnosti med steklino in vampirizmom.
Prenaša se z ugrizom
Tako kot vampirizem se lahko tudi steklina prenaša z ugrizom in je veliko pogostejša pri moških kot pri ženskah. Gomez Alonso je vse omenjene lastnosti podkrepil z zgodovinskimi podatki. Brskal je namreč po arhivih različnih evropskih dežel in odkril, da je v 18. stoletju v nekaterih delih Evrope pustošila epidemija stekline, in to ravno v času, ko so nastajale legende o vampirjih. Steklina je prizadela ljudi, vendar pa tudi pse in volkove, kot se je dogajalo med letoma 1721 in 1728 na Madžarskem.
Porfirija
Na vrhuncu svoje priljubljenosti je resno zbolel angleški kralj Jurij III. (1760–1820). Težave, ki jih je imel z vidom in revmatizmom, niso bile nič v primerjavi z duševnimi težavami. Dolgo je vladalo prepričanje, da je pred koncem življenja pravzaprav izgubil razum. Ker ni bil sposoben vladati, se je umikal v svoje sobane in po več dni ni prišel ven. Njegov najstarejši sin je sprva vladal kot regent, po smrti očeta pa so ga proglasili za kralja Jurija IV. (1820–1830). Pozneje so ugotovili, da je tudi on poleg pretirane debelosti in slabega vida, ki ga je povzročil katarakt, trpel za porfirijo.
Do podobnih povezav med vampirizmom in steklino doktorja Gomeza Alonsa je pred tem prišel tudi kanadski znanstvenik, le da jih je povezal z nekim drugim obolenjem. Gre za kanadskega biokemika Davida Dolphina, ki je leta 1985 znanstveni skupnosti predstavil možnost, da so neuki ljudje bolezen, znano kot porfirija, napačno tolmačili in ustvarili legendo o vampirjih in volkodlakih.
Porfirija je redko kronično obolenje krvi, ki ga izzove pomanjkanje encimov, zaradi česar se v krvi ne ustvarja hem, pomembna sestavina v telesu človeka, ki je je največ v kostnem mozgu, rdečih krvnih telescih in jetrih.
Kako se glasi teorija Davida Dolphina?
Bolniki, ki trpijo za porfirijo, so predvsem izredno občutljivi za svetlobo. Lahko dobijo tudi poškodbe kože na obrazu, ustnice in tkivo dlesni pa se zategnejo tako kot pri domnevnih vampirjih in izpostavijo podočnike. Osebe s hudim obolenjem porfirije gredo ven samo ponoči, da bi se izognile sončni svetlobi, ravno tako kot domišljijski grof Drakula. Ker se ta bolezen v nekaterih primerih zdravi z določenimi krvnimi sestavinami, bi jo lahko povezali z legendami o vampirjih, ki preživijo tako, da sesajo kri drugih oseb.
Porfirija je dedna, vendar se ne pojavi, vse dokler nismo izpostavljeni stresnemu dogodku. Vemo, da je Jurij III. doživel hud udarec, ko je slišal, da mu je umrla ljubljena hči, princesa Amelija. Dvorjani so pripovedovali, da je jokal dneve in dneve in se ni mogel zbrati. Kaj pa česen, ki naj bi se ga bali vampirji? V česnu so kemikalije, ki poslabšajo simptome porfirije, zato se ga bolniki na široko izogibajo. Teorije Davida Dolphina so izzvale veliko hrupa in nepravično zaznamovale bolnike. Treba je poudariti, da obstaja več vrst porfirije in da se pri vseh ne pojavijo spremembe na koži zaradi preobčutljivosti za svetlobo. O tem, da česen poslabša porfirijo, tudi ni dokazov.
Volkodlaki?
Če bolnikov s porfirijo ne moremo povezati z vampirji, ali imajo potemtakem kakšne podobnosti z volkodlaki? Pri nekaterih bolnikih se resnično pojavijo povečana poraščenost, sprememba barve kože, iznakaženost obraza in prstov, tanjše ustnice in opazni podočnjaki. Vendar pa imajo ne glede na to, da lahko odkrijemo podobnosti med porfirijo, vampirji in volkodlaki, znanstveniki zadnjo besedo: tisti, ki lahko dokaže, da se človek, ki trpi za porfirijo, lahko spremeni v volka, si zasluži vsa obstoječa akademska priznanja.
Vampirji, volkodlaki ali hudo bolni ljudje?
Za trenutek se vrnimo na začetek te zgodbe. Neurje besni, strele udarjajo in od časa do časa osvetlijo gozd, katerega drevesa se upogibajo v silovitih naletih vetra. Po stezi hodi človek, ki kot volk zavija proti luni. Kaže svoje podočnike in se živčno ozira okoli sebe. Ta prizor se ne odvija v 20., temveč v 18. stoletju, ko so si ljudje, še posebno tisti, ki niso živeli v mestih in ki so bili zelo nevedni in podložni vraževerju, izmišljali vsakovrstne legende. Za kmeta, ki je po takem vremenu sredi noči zagledal človeka, ki je brez cilja taval po gozdu, je bilo popolnoma vseeno, ali gre za bitje, ki je zbolelo zaradi stekline ali porfirije ali pa za vampirja ali volkodlaka.
