Novice Svet24

Obenem Janko še pridno prevaja in piše. Njegove zgodbe iz Rima v času karantene so tako navdušile ljudi, da so spraševali, ali jih bo izdal še v knjigi. Literarni sladokusci se že veselijo začetka julija, ko bo izšla Jankova knjiga.
Zaupal nam je manj znane, a pretresljive dogodivščine iz svojega dopisniškega življenja.
»Leta 1990 sem maturiral na mednarodni šoli v Devinu, nato pa sem si namesto služenja vojaščine izposloval eno leto prostovoljnega dela v Lesotu. Po vrnitvi domov sem se najprej vpisal na študij primerjalne književnosti in angleščine, toda želja po gledališču je bila prevelika, zato sem se leto pozneje prepisal na AGRFT, obenem pa sem začel resneje delati na komercialnem radiu. Začela se je čisto posebna ljubezen, za katero se mi niti sanjalo ni, da jo bom leta pozneje razvijal naprej,« se spominja Janko, ki je nekaj let pozneje videl avdicijo za nove voditelje na radiu in televiziji Slovenija, ki so jih potrebovali, ker si je takratna velika zvezda Mario Galunič vzel pol leta za pisanje diplome. Avdicijo je z lahkoto opravil in zaupali so mu vodenje oddaje Presodite. Užival je, ko je stal pred kamerami, a je po diplomi spakiral kovčke in se za dobrih enajst let preselil v Trst, kjer je odigral več kot petdeset vlog. »Rad sem ustvarjal v gledališču, in tako bi verjetno tudi ostalo, če ne bi bil sistem dela v tamkajšnjih gledališčih tak, da smo bili angažirani devet mesecev, poleti, ko so gledališča zaprta, pa je bilo vsakič vprašanje, kako preživeti brez plač in honorarjev. Znašel sem se na različne načine – vodil sem program na Radiu Trst A, sodeloval pri različnih projektih. Tako je bilo vse do leta 2007, ko sem med vajo za predstavo Samomorilec, za katero sem pozneje dobil Borštnikovo nagrado, tako nerodno skočil iz omare, da sem si poškodoval hrbtenico. To mi je kot svobodnjaku dalo misliti, kaj bo z menoj, če se mi kaj zgodi in ne bom mogel delati. Oprijel sem se radia kot druge možnosti. Ustvaril sem nekaj oddaj na Prvem programu Radia Slovenija in odgovorna urednica Tatjana Pirc me je povabila na sestanek ter predlagala, da bi lahko še bolj sodelovali. Brez premisleka in z bolečino v križu sem ustrelil, da lahko, če to pomeni redno zaposlitev. Še danes mi ni jasno, kako se je to potem v nekaj mesecih razpletlo, da sem pristal najprej na Prvem programu, nato kot urednik kulture, pa manjšinskih oddaj,« se spominja Janko. Prišlo je tudi usodno leto reorganizacij na RTV, ko je čez noč ostal brez uredništva in oddaj. S takratnim direktorjem Miho Lamprehtom sta se menila, kako in kaj naprej, pa mu je samo odvrnil, da ga zanj ne skrbi, da se bo že znašel. Čeprav ni vedel, kaj naj stori, se je vseeno prijavil na interni razpis za dopisnika. Prijavljenih je bilo kar nekaj kandidatov in izbrali so Janka.

Ko se moraš znajti čez noč
»Sledila je selitev v Rim in začetek dela. Italijo sem sicer poznal in vedel, da tam ne bom uspešen s stiki po elektronski pošti ali telefonu, temveč bodo nujni osebni stiki. Zgraditi si moraš svojo mrežo. Sprva sem poznal le dva človeka, ki mi ju je priporočila Mojca Širok. Začelo se je leto garanja in grajenja mreže. Ni mi bilo dolgčas: teden po prihodu se je zgodila huda železniška nesreča, v kateri je v Apuliji umrlo 24 ljudi. Teden dni pozneje se je zgodil teroristični napad v Nici, sicer v Franciji, a čisto blizu Italije, ko je na dan Bastilje džihadist s tovornjakom ubil 86 ljudi. To so bili izjemni dogodki, ko sem se moral znajti, kakor sem vedel in znal. Klical sem naokoli, iskal podatke, s snemalko sva po mestu na Azurni obali snemala zgodbe ljudi, kakor koli povezanih z nesrečo in žrtvami. In potem je prišel še potres v Amatriceju v osrednjih Apeninih, v katerem je umrlo okoli tristo ljudi. Le nekaj mesecev pozneje so se tla spet tresla v novem potresu. Poročal sem tudi o teh dogodkih. Katastrof kar ni hotelo biti konec, in že se je zgodil nov potres pod Gran Sassom januarja leta 2017, ko je v hotelu pod snežnim plazom umrlo dvajset ljudi. Pretresljivo je bilo tudi, ko se je zrušil viadukt na avtocesti v Genovi. Gledalcem sem podajal zgodbe teh nesreč in ljudi, ki so v njih izgubili življenja ali bili poškodovani. Vso to pretresenost, žalost in tragedijo čutim še zdaj v želodcu. In si tudi dovolim, da se zjokam,« je iskren Janko, ki se razgovori tudi o izkušnji s koronavirusno boleznijo.

Zgodovinski izzivi
»V novinarskem poslu govorimo o čim boljšem približevanju resnici, ki ima veliko obrazov in dejstev. Tokrat je bil izziv, kako se čim bolj približati resnici, ko nisi poleg. Na voljo smo imeli uradne podatke, vendar pa je bila to le osnova, ki je odpirala vprašanja. Zatresel se je ves sistem. S kolegi v Rimu smo bili izredno solidarni. Ker skupinsko organiziranje ni dovoljeno, je vse potekalo na daljavo. Povezali smo se v mrežo. Na Facebooku imamo zaprto skupino z 250 člani. Ker niso bile dovoljene tiskovne konference, smo jih večkrat tedensko pripravljali virtualno, z najrazličnejšimi strokovnjaki: predstavniki vlade, imunologi, virologi, civilno zaščito … Bili smo izjemno solidarni, sam pa zaradi virusa še posebno previden, saj nisem smel zboleti, ker sem na dopisništvu v Italiji pač sam,« pove Janko in doda, da je epidemija povsem spremenila življenje v Italiji. Še zdaj je hudo. Ljudje na Bergamskem, v občini Alzano Lombardo, ki šteje štirinajst tisoč ljudi, so mu povedali, da je bilo število mrtvih v marcu v primerjavi z lanskim marcem višje za 950 odstotkov. Praktično ni bilo družine ali človeka, ki ne bi izgubil vsaj kakšnega sorodnika. Hudo je tudi v Rimu. V prestolnici je še vedno zaprta več kot polovica lokalov, turistov ni, kar je za življenje Rimljanov prava katastrofa. Rim nima industrije, temveč je upravno in zgodovinsko mesto, ki ga obkrožajo polja. Ljudje so zaposleni v javni upravi, kmetijstvu in turizmu. Veliko je malih podjetnikov, ki skromno živijo od turizma. Večina jih po vse dneve gara, da zaslužijo za preživetje, saj gre večina zaslužka od turizma za astronomske najemnine lokalov v središču mesta. »Če ne bodo hitro prišli turisti, ne vem, kako bodo ti ljudje živeli. To so ljudje, ki so več kot tri mesece brez dohodkov in skoraj brez prihrankov. Večno mesto je zdaj čisto posebno, na neki način tudi lepo. Ne pomnim, da bi se lahko kdaj s kom dobil v katerem od lokalov na Navonskem trgu, naročil pivo, sedel na rob Berninijevega vodnjaka štirih svetovnih rek. Zdaj je vse tako prazno, da imaš občutek, kot da si v Štanjelu. Nedavno sem šel v Vatikanske muzeje, kjer sem bil nazadnje ob obisku premierja Šarca in je vladala neznosna gneča. Tako pa je bilo v soboto zvečer v Sikstinski kapeli le dvajset ljudi in sem lahko dolgo užival v pogledu na Poslednjo sodbo. Podobno je pri vodnjaku v četrti Trevi, kjer ne slišiš niti enega tujega jezika … To so sijajna doživetja, Rim, v katerem so samo Rimljani,« pove Janko, ki se je na obisk v Slovenijo vrnil prvič po pol leta. Prej ni mogel priti, saj bi ga ob prihodu v Slovenijo čakala tedenska karantena, ob vrnitvi v Italijo pa dvotedenska. Prva dva meseca epidemije se sploh ni premaknil iz Rima, šele zadnji mesec je šel lahko naokoli za dobrimi zgodbami.

Karantena, Rim
Obenem pa so ga ljudje na Facebooku ves čas zasipali z vprašanji, kaj se v resnici dogaja pri sosedih. Ker je bil tako zaseden z delom, ni imel časa, da bi odgovarjal vsakemu posebej. Zato je začel pisati, kaj se mu dogaja, kako osebno doživlja pandemijo. »V televizijskih prispevkih nisem mogel govoriti o osebnih izkušnjah, ljudi pa so zanimale. Moje pisanje so ljudje dobro sprejeli, zapisi pa so sčasoma postali tudi avtoterapevtski. V obdobju, ko je telo počivalo, glava pa brnela, je nastal kup spominov, zaključkov, ugotovitev, razburjenj, navdušenj … Vse to sem zapisal in vsakih nekaj dni dal na Facebook. Ljudje so začeli komentirati, kdaj bom napisal knjigo. Ko so se mi oglasile še tri založniške hiše, sem si dejal, zakaj pa ne. Svoje zapise sem zbral in uredil in ravno oddal rokopis knjige, ki bo v resnici dnevnik, osebna refleksija teh mesecev z dvema obrazoma: z enim se smeje, z drugim pa joče. V to so se vmešale še osebne zgodbe, ki sežejo vse do otroštva,« razkriva Janko, ki je doslej prevedel že deset knjig. Velikokrat je dopuste preživljal pred računalnikom in prevajal. Za zdaj še ne ve, kam se bo odpravil letos. Gotovo pa bo to nekje, kamor se bo lahko odpravil z avtom ali vlakom, saj je tako prežet z zgodbo, o kateri je poročal, da še zdaj ni premagal strahu pred letali, letališči in klimatskimi napravami. »Strah se ti naloži v želodec. Zdi se mi, kot da je zamrznil in da se bo šele počasi stalil. Več kot veš, bolj si negotov,« sklene.