Trenutek kasneje je zamolkel pok naznanil katastrofo. Skupaj z ogromnimi skalami sem padal preko stene, katero sem ravnokar preplezal.
Zanimive stvari se dogajajo takrat, ko si v »ciljni ravnini« življenja.
Na meji smrti gledaš nazaj celo svoje življenje in delaš bilanco, potuješ proti svetlobi in na koncu tunela je luč … Vendar ta zgodba ne govori o tem.
Kar nekaj let je že od tega. Bil sem star 17 let in na vrhuncu svoje moči in športne kariere. Le trenutek za tem pa sem ležal na intenzivnem oddelku Kliničnega centra. Imel sem zlomljeno roko v zapestju, zlomljeno ključnico, počeno lobanjo. Od pasu navzdol nisem kaj prida čutil, gležnji so izgledali kot ogromne otekle žoge, prsti pa so štrleli kot marsovčki. Poleg tega sem si pridelal ogromno brazgotin. Zašit sem bil praktično po celem telesu. Največ je bilo šivanja po obeh nogah, od kolena pa do kolka je izgledala leva noga kot šiv na kavbojkah, nič boljša pa ni bila glava. Ko sem se pogledal v ogledalo, sem bil podoben Frankensteinu. No ja, tiste prve dni sem bolj malo videl, desno oko je bilo namreč zaradi otekline zaprto, levo oko pa je bilo popolnoma krvavo. Ne pretiravam, če povem, da me lastna mati v bolnici ni prepoznala.
Če bi bil avto, bi me verjetno raje v takšnem stanju odpeljali na odpad in prodali po delih, kakor popravili.
Povem vam, težko se je takole zbuditi v bolnici. Le dan prej pa sem bil v odlični kondiciji, visel sem lahko minute na 5 mm debelem oprimku, naredil sem celo nekaj zgibov na eni roki. Bil sem športnik v pravem pomenu besede. Potem pa dan kasneje, počasi v tebe kaplja spoznanje, da to niso sanje, ampak se to dogaja v resnici. Takih dni v bolnici je bilo še kar nekaj. V enem trenutku sem vso pridobljeno kondicijo, ves ta trening, odrekanje, disciplino, ki sem jo vložil zapravil.
Začel sem na dnu
Zato vem, kako je začeti na dnu …
Ne morem opisati občutka, ko mi je tako 6. dan, po 15 minutnem trudu prvič uspelo samemu do pisoarja. Potem sem čez par dni lahko že gledal z obema očesoma, pa kasneje sam držal žlico … Tako je minil mesec, pa še eden, minilo je leto. Ukvarjal sem se s sabo osredotočen na napredek. Vsak dan je bilo za malenkost bolje. Vsak večer sem zaspal utrujen, vendar z zadovoljstvom na obrazu. Pomikal sem se v pravi smeri. Cilj je bil jasen, referenco sem imel.
Brazgotine po glavi so pokrili malce daljši lasje, ki so sčasoma postale moj zaščitni znak, ostale brazgotine obleka, zaplete okoli gležnja je rešila še ena operacija. Vse ostale posledice nesreče, pa leta in leta discipline in treninga. Seveda pa sem se moral pri tem tudi marsikaj naučiti.
Pomemben del vsega je bil prav pametno zasnovan in načrten trening.
In kakšen trening sem imel? Je bil to 'Body for life', 'Pilates za začetnike', 'Tek za zdravje' 'bootcamp', kaj po LesMills programih, kakšen drug komercialno uspešen program? Nič od tega. Narava mojega stanja je zahtevala popolnoma individualni pristop.
Zavedam se, da če bi moral prehoditi enako pot danes, bi to prav gotovo naredil veliko bolje. Na svojih napakah sem se veliko naučil, zato teh napak ne bom več ponavljal.
Kmalu je to postala moja pot, strast in poklic. Formalno izobrazbo sem opravil na Fakulteti za šport, kasneje pa ogromno seminarjev po celem svetu. Od takrat se ukvarjam le s treniranjem in rehabilitacijo. Treniral sem ekipe, vrhunske športnike, običajne ljudi, ki imajo zelo malo časa za trening, vendar največkrat mi predstavlja izziv nekdo, ki mu je potrebno povrniti funkcijo.
Vendar tudi meni je povsem jasno naslednje. Trening je trpljenje, trpljenje pa je zoprn občutek. Tudi jaz nisem nič drugačen od drugih, tudi meni je blizu hedonizem. Veliko rajši bi poležaval na kavču ali nekje v senci po dobrem obedu. Vendar je trening nekaj, kar moraš početi, ne zaradi tega, ker bi pri tem užival. Podobno kot si je potrebno umiti zobe. Trening zahteva konsistenco in predanost, bistveni komponenti, ko hočeš postati boljši človek na vseh nivojih.
Vendar učinka treninga nikakor ne prirejajte s tem, koliko smo pri tej aktivnosti trpeli. Trening mora biti takšen, da bo v vašem telesu sprožil adaptacijo oziroma prilagoditev vseh tistih lastnosti, ki so v tem trenutku slabše razvite ali pa jih želite razviti na višji nivo. Zato je najboljši trening takšen, ki te deficite najprej poišče in nato vso aktivnost prilagodi. Tako boste porabili najmanj časa in energije. Trening mora biti popolnoma individualno zasnovan za vsakega posameznika.
Patetičen in neumen je način razmišljanja, ni važno kaj počneš, le da shujšaš oziroma se oblikuješ. Zato, da boš lep v kopalkah ali v poročni obleki.
Na ta način jaz, ne bi nikoli dosegel stanja, v katerem sem zdaj. Morda niste poškodovani, kot sem bil jaz. Vendar je prav gotovo nekje neka zategnitev, neka kompenzacija, nek napačen gibalni vzorec. Ko jih najdemo, bo trening namenjen temu. Medtem pa še shujšaš in se oblikuješ.
Različni klišeji in komercialni vadbeni programi delujejo na najmanjši skupni imenovalec in prav gotovo niso najbolj optimalna pot do cilja.
V svoji 25 letni karieri kot profesionalni osebni trener in kineziolog, sem imel priložnost pomagati preko 2000 ljudem in niti eden ni imel enakega programa. Jasno, saj niso imeli enakih ciljev, enakih možnosti za trening, niso bili enako motivirani, niso imeli enakih sposobnosti in možnosti. Izziv je poiskati najbolj optimalno pot do cilja za vsakega posebej. Nekdo ima lahko za cilj narediti 5 pravilnih sklec, medtem, ko nekdo drug naredi 30 sklec za ogrevanje. Tako je za nekatere moje stranke primerna nordijska hoja, z nekom drugim vadim na štadionu, spet s tretjim dvigujem uteži.
Vendar zakaj?
Seveda je posledica redne telesne vadbe ta, da imate več moči, se kasneje upehate, lažje počepnete, imate boljšo imunsko odpornost, ste bolj gibljivi in vsesplošno bolj zdravi… Vendar to ni primarni cilj. Ljudje trenirajo zato, da se lahko lažje igrajo s svojimi otroki,vnuki, morda zato, da lahko brez bolečin uživajo v smučanju. Nekdo zato, da bo lahko po rekonstrukciji sprednje križne vezi spet hodil v hribe. Spet nekdo tretji, da ga bolečina v križu ne bo ovirala in bo lahko nemoteno delal posel.
Oziroma zato, da bodo lahko izživeli svoje sanje in bodo imeli več od življenja.
In zato tudi jaz še naprej…
Treniram zato, da si lahko v življenju privoščim več.