Za mano so kar naporni tedni in v sklopu promcije moje nove skladbe Zdravo, sreča sem prepotovala Slovenijo po dolgem in počez, na poti sem bila praktično od jutra do večera. Mimogrede, meni naj nihče več nikoli ne reče, da je Slovenija majhna, prav?
In v vsem tem norenju, divjanju, kombiniranju in usklajevanju še tega, da sem mama in žena, sem bila neskončno hvaležna, da imam ob sebi prijatelje, s katerimi imam odnose, ki praktično tečejo sami od sebe, čeprav absolutno prijateljstva ne jemljem kot nekaj samoumevnega. V te odnose sem vložila že veliko dela in zdaj žanjem sadove :). To so odnosi brez zapletanj, brez kakršnihkoli večjih pretresov, včasih tudi brez besed :). Mi smo tam drug za drugega in to je to. Zato sem se odločila, da ta blog naslovim kot pismo mojim prijateljem in se jim s tem zahvalim, hkrati pa vse vas opomnim, kako pomembno je prijateljstvo in, da ga te odnese res potrebno negovati!
V zadnjem času me je kar nekaj stvari, bolj rečeno malenkosti, ki so jih zame naredili prijatelji, neverjetno osrečilo in bila sem izjemno zadovoljna in ponosna na odnos , ki ga imam z določenimi ljudmi. Vam opišem par primerov, ki so me skoraj ” vrgli na rit”. Pride k meni urednica mojega bloga, Andreja , sicer tudi moja prijateljica in ima obute ene super črne teniske. Točno take, bi si morala kupiti tudi jaz, ji rečem. Ona svoje sezuje, vzame ene stare moje in reče – če so ti tako všeč pa jih izvoli. In mi jih da!!! Pustimo to, da je obsedena s čevlji in, da mi je priznala, da si je kupila še ene popolnome enake, ker je pozabila, da ima takšne že doma :). Ampak kar je bistveno je to, da je vedela, da so meni všeč in z lahkoto bi bila tiho in se nazaj domov odpeljala obuta v njih. Tako pa sem danes, ko pišem ta blog, že cel dan v njih jaz ;). Dobesedno stopila sem v njene čevlje, bi lahko rekli :).
Prav tako sem imela na dan, ko je nastal ta blog, na Radiu Celje intervju v jutranji oddaji, ob osmih zjutraj. In me kliče prijateljica, ki stanuje v Celju, če sem že končala. Medtem ko sva klepetali še po telefonu , jo jaz kar naenkrat zagledam sredi ceste. Stala je z kavo in rogljčkom v roki in rekla “ Vem, da moraš šibat naprej, ampak evo, zate, kavica in malica.” Meni to, da se je nekdo spomnil, da sem vstala ob petih zjutraj, divjala v Celje in najverjetneje nisem nič jedla in tudi ne bom do 12.00 dokler ne končam vseh intervjujev in to, da me je na sredi ceste počakala in sem se počutila kot na primer na eni Tour de France tekmi ;), da mi je dala kavo in rogljiček … S tem me je “kupila” za nadaljnih nekaj let. Jasno in glasno mi je dala za vedeti, da je mislila name in da ji ni vseeno zame. Je lahko še kaj lepšega kot do, da veš, da imaš ob sebi ljudi, ki jim je mar?
S tem me je “kupila” za nadaljnih nekaj let. Jasno in glasno mi je dala za vedeti, da je mislila name in da ji ni vseeno zame. Je lahko še kaj lepšega kot do, da veš, da imaš ob sebi ljudi, ki jim je mar?
In to se mi dogaja res nonstop. To, da mi prijateljica pošlje poljub in mi pove, da me ima rada. To, da me prijatelji vprašajo, če lahko vzamejo moji hčerki, da se gresta k njim igrat zaradi tega, ker vedo, da sem bila dva dni po cele dneve na poti in sem zmatrana kot pes. To, da imam prijatelje za katere vem, da če bi poklicala sredi noči, bi v isti sekundi prileteli brez da bi trenili z očmi po mene v tudi v Frankfurt. In za ta odnos sem morala v življenju nekaj že narediti prav.
Iskreno, jaz sama zase mislim, da sem dobra prijateljica. Ne obrekujem (no, tu pa tam že, ampak res malo:-)))) , za tiste ljudi, ki jih imam iskreno rada, naredim vse. Res vse. Njihovi problemi so moji problemi, njihova sreča, je moja sreča. Najverjetneje sem sevada tudi jaz koga že kdaj v življenju nehote zafrknila. Ampak prisežem da če ja, zagotovo nehote! In starejša ko sem, bolj znam ceniti te vezi. Vem, kako je pomembno, da imaš ob sebi ljudi, ki jih imaš rad in, ki imajo radi tebe nazaj in te spoštujejo. Zavedamo se, da nihče od nas ni popoln, da gre vsak od nas komu kdaj na živce, ampak to je ravno tisti čar, da znamo med seboj kljub vsemu lepo funkcionirati. To, da imam prijateljico, ki me pokliče in ji rečem, da se mi tisti dan z njo ne da pogovarjati, ker sem res noro utrujena in ona mi tega ne zameri in ni šokirana. To je to. Ona pač ve, da Rebeka taka je in ne dreza vame, odloži in se potem slišiva naslednji dan. Ne bo zaradi tega zganjala cirkusa in bila užaljena in me bo naslednji dan ignorirala. Seveda pa tudi ona ve, da za pomembne stvari sem pa vedno le en klic stran! 
Ravno nedolgo nazaj se mi je zgodilo, da se z prijateljicami dogovoarjamo za kavo celo večnost. Ampak samo sporočilo- rabim vas, je bilo absolutno dovolj, da smo se organizirale še isti dan. Ker smo vedele, začutile, da zdaj pa ni pod vprašanjem samo še kava, ampak resna težava, ki jo moramo skupaj predebatirati. In to je tisto, kar mene osrečuje. Da vem, da imam ob sebi ljudi na katere se lahko zanesem. Neprecenljivo, res!
Res je neprecenljivo imeti ob sebi ljudi, ki jih imamo radi. Zato si moramo vzeti čas drug za drugega, si večkrat izkazati to ljubezen, večkrat si povedati, kako smo si pomembni. In še nekaj. Prijatelji niso dobri samo takrat, ko se imamo fajn. Moramo si znati povedati, kadar trpimo, nas boli, preživljamo težke čase in oni tso tisti, ki bodo tudi malo trpeli z nami. Tudi to je tisto, kar nas poveže, da smo še bolj enotni.
In še nekaj, zelo pomembnega. Veste kako vem, da sem z določenimi prijatelji postala že “družina” ? Ker tišina med nami ni več moteča!
Jaz bom zdaj samo povedala svojim prijateljem, vsi vedo, kateri so, vas je pa kar nekaj in družinskih in enojinih in dvojnih :), da vas imam zelo rada in ne znam si predstavljat življenja brez vas. Hvala, ker ste!
