Še pred štirinajstimi dnevi sem se zbudila v ponedeljkovo jutro srečna, zadovoljna s svojim življenjem: Imela partnerja in zdravje, nova revija Dobra Karma, kjer so mi namenili naslovnico in glavni intervju, tik pred izdajo, in zdelo se mi je, kot da sem na vrhuncu svoje kariere.
Trenutek, ki je spremenil vse
A že naslednji dan se je začelo vse spreminjati. Šla sem na rutinski pregled ščitnice, naši so mi dva tumorja ... Čeprav je medicina zelo napredna in je rak na ščitnici v 90% ozdravljiv, lahko iskreno povem, da se je v moje telo naselil velikanski strah, ki ga je spremljalo na tisoče vprašanj, kaj in kako bo. Priznam, da sem v trenutku spremenila svoj odnos do sebe in temu posledično tudi do drugih, zato, ker sem namenila vso energijo svojemu strahu.
Zato je naslednji dan šok ob odločitvi mojega partnerja, da se razideva, toliko bolj presenečenje, saj sem komaj sprejemala novico o mojem zdravstvenem stanju - in zdaj moram sprejeti tudi to, da sem ostala sama. Priznam, za trenutek oziroma raje berite par dni, sem se prepustila emocijam, strahu, žalosti. Pozabila sem, kdo sem jaz, pozabila sem svoje vrednote in pozabila na vse kar sem se učila do sedaj. Celotno situacijo mi je toliko bolj poslabšalo to, da sta v istem tednu zbolela oba otroka. Ob sinu in hčerki z visoko vročino sem kar naenkrat postala ujetnica svojega doma, napolnjena s svojimi problemi ... V glavi se je začenjal totalni nemir, na obzorju sem že zaznavala kolaps.
Za epilog v skupku neprijetnosti, ki so mi nakopičile skoraj hkrati, mi je umrla že moja draga babica.
Vsebine lekcij
In kako zdaj? Kje naj začnem reševati svoje izzive?
najprej sem opravila resen in brutalno iskren pogovor sama s seboj. Vprašala sem se od vsega, kaj mi je trenutno največja težava? Seveda zdravje, zato sem se odpravila na Nuklearno medicino in opravila vse preiskave. Naredila sem, vse kar je bilo v tistem trenutku v moji moči. Rezultati so pokazali, in ob tem se zahvaljujem vesolju in angelu, da sta oba tumorja benigna, kar pomeni nista rakasta, a ker imam kronično neozdravljivo bolezen, bo operacija vseeno potrebna. Sprejela sem to informacijo in začela reševati svoj drugi izziv.
Ni prijetno, ko se razideš z nekom, še posebno ne, če sta načrtovala skupno prihodnost, a treba je spoštovati model sveta drugih in njihova čustva, pa čeprav so tako nenadna.
Slednji izziv, ki sem ga morala sprejeti, je moja mala babica, ki ji je življenje ugasnilo pri 88-ih letih.
Ob vseh teh težavah, ki so se mi zgodile v slabih 13-ih dnevih, sem se naučila sledeče:
Zdravje, ki mi je najpomembnejše, sem ga sama zanemarjala, saj je telo samo ustvarilo bolezen in to naj mi bo opomin, da bom vedno sama sebi na prvem mestu. Ponovno sem začela meditirati, ponovno hoditi v naravo, športati in bolj zdravo življenje.
Ljubezen me je naučila, da nič ni večno in s tem, ko sem pozabila na sebe, sem ob partnerju zgubljala tudi svojo energijo. Lekcija ni prijetna, a sem se iz nje veliko naučila.
Babica me je opomnila, da je življenje minljivo in treba je živeti z polnimi pljuči in nasmejano.
Problemi pridejo in grejo, pomembno je učiti se iz njih - zato, da se ne ponavljajo.
In ja, tudi mi coachi smo ljudje z emocijami ... in včasih zatavamo.
