Pojasnilo o tem, kaj se je dogajalo, je dobila šele čez dvajset let, ko je bila že odrasla.
»Živeli smo na jugu Kalifornije, in ko mi je umrl očim, sem bila stara komaj pet let. To je mamo zelo prizadelo, saj sta ji istega leta umrla oče in brat, zato se je odločila, da se odselimo v Mehiko. Na poti sem hudo zbolela. Ker sem ves čas bruhala, smo se komaj pripeljali do Ciudada de Mexica; tam smo takoj poiskali bolnišnico. Zdravniki niso mogli ugotoviti, kaj je narobe z menoj, a bilo je tako hudo, da so se ustrašili, da me ne bodo mogli rešiti. Spomnim se noči, ko je mama vsa zaskrbljena prišla do moje postelje, jaz pa sem jo želela potolažiti. Rekla sem ji: 'Ne skrbi, mama, z menoj bo še vse dobro.' Tesno me je objela ter odšla. Njen pogled mi je govoril: 'Nočem, da umreš, vendar ne morem ostati tukaj s teboj in ti pomagati,'« pripoveduje igralka.
Umirala sem, mati pa me je zapustila
»Nisem mogla razumeti, kako lahko mati zapusti svojega otroka v trenutku, ko se zdi, da bo umrl, a to je bila njena izbira. Čutila sem, da me življenje zapušča. Tedaj sem zagledala svetlobo, ki je obsijala okno. Vstala sem, zunaj je močno snežilo. S tretjega nadstropja sem zagledala dve bosonogi deklici v krilcih, ki sta se igrali ob ulični svetilki ter prepevali otroško pesmico. Bili sta obsijani z močno svetlobo, videti sta bili zelo srečni, vse skupaj pa se je pred mojimi očmi dogajalo kot v počasnem posnetku. Videla sem njuna obraza in usteca, nisem pa mogla videti njunih oči. Ob pogledu nanju me je preplavila radost, dobila sem upanje, da bom preživela. Naslednje jutro se je zgodil preobrat, saj so zdravniki ugotovili, da sem čez noč ozdravela. Zunaj ni bilo snega, temveč me je pozdravilo pisano cvetje, obsijano s poletnim soncem,« se spominja Rebecca.
Otroški koraki v hiši
Ko je Rebecca odrasla in postala igralka, je kupila hišo, v kateri je živela sama. Neko noč je v zgornjem nadstropju zaslišala drobne korake, kot da tečejo otroci. Ko se je zjutraj odpravila iz dnevne sobe proti kuhinji, je spet zaslišala otroške korake. Obrnila se je ter uzrla dve deklici v krilcih, ki sta med smehom izginili za vogalom hodnika.
Ko pa je s prijateljico sedela v restavraciji, je s kančkom očesa opazila, kako se na dva prazna stola vzpenjata deklici, ki ju je videla tudi doma. Krenila je proti njima, a sta izginili.
Zdaj vem, da sta mi rešili življenje
»V tistem času sem bila depresivna zaradi materine smrti, toda bila sem prepričana, da sem deklici resnično videla. Nikomur nisem govorila o tem. Leto pozneje sem spoznala bodočega očeta mojih otrok. Najprej se nama je rodila hčerka Sophia, nato še Veronica.
Čutila je, da jo življenje zapušča. Tedaj je zagledala svetlobo, ki je obsijala okno. Vstala je, zunaj je močno snežilo. S tretjega nadstropja je zagledala dve bosonogi deklici v krilcih, ki sta se igrali ob ulični svetilki ter prepevali otroško pesmico. Bili sta obsijani z močno svetlobo, videti sta bili zelo srečni, vse skupaj pa se je dogajalo kot v počasnem posnetku.
Nekega večera, ko sta bili stari štiri in pet let, smo sedele za mizo pri večerji. V trenutku me je nekaj prešinilo! Pogledala sem ju in postalo mi je povsem jasno, kdo sta. O, bog, saj to sta vendar onidve! Njiju sem videla v restavraciji, onidve sta se igrali, nato pa izginili v hiši … In onidve sta bili z menoj tisto noč, ko sem bila še otrok in sem umirala v mehiški bolnišnici! Videla sem svoja otroka, njuna sreča in radost pa sta mi rešili življenje. Naslednji dan sem ju skozi okno opazovala, kako se bosonogi in v krilcih igrata pri drevesu ter prepevata isto pesmico, ki sem jo slišala v bolnišnici … Pomislila sem, kako blagodejno sta vplivali na moje življenje, še preden sta se rodili. Zdaj vem, da sta duši mojih hčerk prišli k meni že precej pred rojstvom ter prinesli svetlobo v najbolj temačen trenutek mojega življenja,« svojo nenavadno pripoved zaključuje slavna igralka.
